Z dr. Karin Sernec, dr. med., specialistko psihiatrije, vodjo Enote za zdravljenje motnje hranjenja na Psihiatrični kliniki v Ljubljani, smo se pogovarjali o motnjah hranjenja, njihovih kompleksnih dejavnikih tveganja in zdravljenju teh duševnih motenj, ki dandanes predstavljajo pomemben javnozdravstveni problem.
»Če želimo razumeti motnje hranjenja tudi s sociološkega in antropološkega vidika in jih opisati kot etnične motnje današnje dobe, vidimo, da bistvo teh motenj ni posnemanje telesne bolezni. Gre za manipuliranje s hrano, preokupacijo s svojim telesnim videzom in težo. Ti bolniki torej posnemajo, izkoriščajo in nadgradijo siceršnje preokupacije ljudi v določenem okolju (skrb za telesni videz, diete, vitkost, telesni trening) in jih uporabijo kot obrambe za rešitev svojih intimnih stisk. Skupni imenovalec slednjih je iskanje in oblikovanje svoje identitete,« razlaga dr. Karin Sernec, dr. med., specialistka psihiatrije, o motnjah hranjenja, tej bolezenski entiteti, ki jo obravnavamo šele zadnjih 50 let.
Zakaj motnje hranjenja, ki se kažejo v spremenjenem odnosu do hrane in hranjenja, uvrščamo med duševne motnje, motnje prehranjevanja, ko skrb za hrano postane obsedenost, pa ne?
Motnje prehranjevanja imamo vsi sodobni ljudje, vendar občasno. Menedžerski tip hranjenja, ko cel dan ne jemo, zvečer pa se lačni prenajemo, je tipičen primer. Sem sodi tudi neuravnoteženo prehranjevanje, recimo samo z eno vrsto hrane. »Klasika« pri ženskah, vse bolj pa tudi pri moških, so tudi stalne diete. Gre torej za manipuliranje s hrano in preokupacijo s svojim telesom. Motnjam prehranjevanja rečemo tudi etnične motnje sodobnega časa, ne uvrščamo pa jih med duševne motnje.
Za motnje hranjenja, ki pa jih uvrščamo med duševne motnje, je za razliko od motenj prehranjevanja značilno čustveno, boleče notranje doživljanje. Gre za navidezen problem s hrano, ki v globini skriva trpljenje, ki je nastalo zaradi cele vrste razlogov. Anoreksija se kot ena od treh oblik motenj hranjenja in kot čustvena motnja še posebej kaže navzven s telesnimi znaki, torej na ravni somatske telesne bolezni. Jedrni problem vseh motenj hranjenja so izrazite osebnostne lastnosti, ki v veliki meri sodijo v dedne dejavnike.
S katerimi izrazitejšimi osebnostnimi lastnostmi pa smo bolj dovzetni za nastanek motenj hranjenja?
Slaba samopodoba, nizko samospoštovanje in nezadovoljstvo ne samo s svojim videzom, temveč tudi s tem, kdo sem, kaj sem, kaj počnem, so izrazite osebnostne lastnosti oseb z motnjami hranjenja. Osebe z motnjo hranjenja nikoli niso zadovoljne s tistim, kar počnejo, pa če je še tako dobro. Vedno najdejo razlog, zakaj ni bilo dobro. Če pa že priznajo, da je bilo dobro, jim je bilo, po njihovih prepričanjih, to zagotovo podarjeno, saj jim drugače nikakor ne bi moglo uspeti. Za vsem se skriva izrazit perfekcionizem.
Ali so lahko motnje prehranjevanja, tako izrazite za sodobno družbo, tudi odskočna deska za motnje hranjenja?
Za nekoga, ki ima motnje prehranjevanja, še ne pomeni, da bo razvil tudi motnje hranjenja. So pa lahko motnje prehranjevanja eden od dejavnikov tveganja za nastanek motenj hranjenja. Dokazano je, da ljudje, ki imajo pogostejše in bolj izrazite motnje prehranjevanja, pogosteje razvijejo tudi motnje hranjenja.
Pri nastanku motenj hranjenja naj bi šlo za soigro večjega števila dejavnikov tveganja, ki počasi, a vztrajno vodijo v eno izmed treh oblik motenj hranjenja. Že naštete osebnostne lastnosti sodijo v tako imenovano skupino biološko-genetskih dejavnikov tveganja. Kaj še uvrščamo v to prvo skupino vzrokov?
Obstajajo tri velike skupine vzrokov za nastanek motenj hranjenja: biološko-genetski dejavniki tveganja, socio-kulturni vzroki in družinski dejavniki tveganja. Zelo redko srečamo človeka, pri katerem bi pokazali samo na en sam vzrok. Gre za seštevek vzrokov iz vseh treh skupin. V prvo skupino sodi že delno opisana značilna paleta osebnostnih lastnosti. Izrazita rigidnost je ena izmed njih. Če taki osebi, ko si nekaj zada, to ne uspe, to v njej povzroči hudo tesnobo in napetost. Izrazite lastnosti, kot so strahoten perfekcionizem, storilnost, pridnost, na nek način izvirajo iz nizke samopodobe in slabega samospoštovanja. Tak človek nikoli ni zadovoljen sam s sabo, s svojim izgledom in s tistim, kar naredi. Ves čas neskončno veliko truda vlaga v to, da bi bil čim boljši, še bolj uspešen, ker se vsaj tisti kratek čas, ko dobi pohvalo od zunaj, počuti dobro. Slednji občutek seveda hitro mine, zato mora narediti nov zagon storilnosti in pridnosti. Take osebe nenehno hlepijo po pohvalah od zunaj, ker se šele takrat počutijo zares dobro.
Za osebe s tako imenovanim zunanjim lokusom kontrole, ki je nefunkcionalen in ga imajo osebe z motnjo hranjenja, je značilno, da nimajo izdelane identitete. To pa zato, ker se ne cenijo in imajo nizko samospoštovanje. Posledično si take osebe o nobeni stvari v življenju ne upajo odločiti se. Odvisne so od mnenj drugih, kar je zelo naporno. Eden od biološko-genetskih dejavnikov je tudi visoka porodna teža novorojenčka in visoka oz. višja teža mlajšega otroka do 3. leta starosti.
Velik pomen pri nastanku motenj hranjenja se pripisuje tudi socio-kulturnim dejavnikom, drugi veliki skupini dejavnikov tveganja. Koliko smo torej dovzetni za spremembe v družbi, predvsem v družini, in postavke medijev o tem, kaj je lepo in sprejemljivo v sodobni družbi?
Med socio-kulturne dejavnike uvrščamo vse od vpliva medijev in njihovih postavk, spremenjene vloge ženske in ne nazadnje tudi moškega do neizmerne glorifikacije vitkosti in stigmatizacije debelosti na vseh ravneh družbe.
Izrazite lastnosti, kot so strahoten perfekcionizem, storilnost, pridnost, na nek način izvirajo iz nizke samopodobe in slabega samospoštovanja. Tak človek nikoli ni zadovoljen sam s sabo, s svojim izgledom in s tistim, kar naredi. Ves čas neskončno veliko truda vlaga v to, da bi bil čim boljši, še bolj uspešen, ker se vsaj tisti kratek čas, ko dobi pohvalo od zunaj, počuti dobro. Slednji občutek seveda hitro mine, zato mora narediti nov zagon storilnosti in pridnosti. Take osebe nenehno hlepijo po pohvalah od zunaj, ker se šele takrat počutijo zares dobro.
Vloga ženske se je zelo spremenila v procesu emancipacije, demokratizacije in vse večjega zaposlovanja žensk. Celoten družinski sistem se je spremenil v kvazidemokratičnega, kar je posledično, v antropološkosociološkem smislu, izredno vplivalo na moški ego potencial.
Seveda s tem ne mislim moškega egoizma, ampak tisto prvinsko moško moč in zaupanje vase kot moškega. Poplava depresij in spolnih motenj pri moških izhaja iz tega, prav tako motnje hranjenja.
V to skupino sodi tudi strahotna glorifikacija vitkosti ne eni in stigmatizacija debelosti na drugi strani. Zmotno je prepričanje »sodobnih standardov«, da bo suh človek, zato ker zna nadzirati sebe, lahko natančen, uspešen in dober delavec. Prekomerno hranjen človek, ki recimo po kriterijih, starih 20 let, sploh ne bi bil prekomerno hranjen, pa naj ne bi zmogel nadzirati sebe, zatorej tudi ne more biti dober delavec. Gre za pravi konglomerat socio-kulturnih dejavnikov, ki določajo, kaj je lepo in zakaj je določeno lepo. Problem je v tem, da standardi lepega, recimo ženskega telesa, v medijih niso postavljeni, ker bi bilo lepo res lepo na oko, ampak ker je lepo dobro zato, ker je posledica nadzora telesa.
Kaj pa družinski dejavniki tveganja, nad katerimi se bo zagotovo zamislil marsikateri starš?
Včasih je pri seštevku dejavnikov že ena sama kapljica čez rob preveč. Slednja navidezno povzroči klinično sliko motnje hranjenja, v resnici pa je bilo že prej veliko kapljic oz. dejavnikov, ki se jih navzven ni videlo. Dober primer družinskih dejavnikov, ki je najbrž seštevek mnogih dejavnikov iz vseh treh skupin, je mama, ki je nenehno na dieti. Prekomerno hranjena mama je celo življenje nezadovoljna sama s sabo, ker v vseh revijah vidi samo lepe ženske, ki se smehljajo s fotografij. S tem nasmehom navidezno sporočajo, da so srečne. Tako srečo bi seveda rada dosegla tudi omenjena mama, a se ji nenehno izmika, kljub dietam.
Slaba samopodoba, nizko samospoštovanje in nezadovoljstvo ne samo s svojim videzom, temveč tudi s tem, kdo sem, kaj sem, kaj počnem, so izrazite osebnostne lastnosti oseb z motnjami hranjenja. Osebe z motnjo hranjenja nikoli niso zadovoljne s tistim, kar počnejo, pa če je še tako dobro.
Ta mama nato zanosi. Želi si otroka, še bolj pa otrokove sreče, zadovoljstva. Rodi se ji hčerka, ki mora biti po njenem še posebej lepa in mora ustrezati normam. O tej mami nam je kaj kmalu jasno, da ne more imeti prav dobre ženske samopodobe, identitete in samospoštovanja.
Del razvoja otroka in mladostnika je tudi to, da hčerka od mame prevzame žensko vlogo, sin pa od očeta očetovo vlogo. Že vnaprej lahko vemo, da bo pri mami iz naše zgodbe nekaj težav, saj bo svoji hčerki težko, seveda brez slabih namenov, dala nekaj, česar nima. Tej hčerki bo, zato da ne bi tako kot ona trpela zaradi kilogramov, že od malega dajala mleko z 0,5 maščobe, v vrtcu ji bo omejila hrano in podobno. S tem pa bo svoji hčeri povzročila še drugo veliko težavo – to, da bo na nek način socialno izolirana od drugih, ker bo nekaj posebnega. V več točkah bo ta mama nehote in samo z najboljšimi nameni povzročila, da njena hčerka ne bo imela dobre samopodobe, razen če nima kje v bližini kakšne babice, sosede, tete, ki bo ta del razvoja otroka nadoknadila. Na ta način se biološko- genetski predispoziciji – to, da je mama bolj »polna« – pridružita še socio-kulturni in družinski dejavnik, s čimer ima hčerka večji potencial za razvoj motenj hranjenja.
Tudi spolne zlorabe, kakršno koli nasilje v družini, za katero so včasih celo menili, da je edini vzrok za anoreksijo, so pomembni družinski dejavniki. Pri slednjih moramo poiskati krivca, da zaščitimo otroka. Pri ostalih družinskih dejavnikih pa ne iščemo krivca, temveč vzroke, ki so zelo pomembni za nadaljnji razvoj terapije. Bolnik mora vzroke prepoznati in do njih razviti nov odnos, da ne bo več potreboval simptoma, torej bolezni.
Kako lahko straši poskrbimo ali vsaj pripomoremo, da hrana nikakor ne bo vzgojni pripomoček?
Eden pomembnejših družinskih dejavnikov je res hrana kot sredstvo nagrajevanja, kaznovanja in nadzora. Velikokrat družine to počnejo med edinim skupnim obrokom in obenem edinim vsakodnevnim skupaj preživetim časom. Na žalost ta skupna ura ob hrani postaja nadzorno oko nad otrokom. Uro časa izkoristimo, da svoje otroke dodobra izprašamo. Jasno ob tem otrok ne bo užival v obrokih. In če ima še malo nižje samospoštovanje ter nizko samopodobo, se sam sebi zdi debel, je lahko to kapljica čez rob, ki vodi v motnje hranjenja. Hrana resnično ne sme biti sredstvo nagrajevanja in kaznovanja – v smislu, da starši peljejo otroka v McDonald's, ker je dobil petko, ali pa mu zaradi slabe ocene prepovedo pico za teden dni.
Prvi dveh narodih, Francozih in Italijanih, je hrana izraz ljubezni – ampak kot izraz pripadnosti, hedonizma in druženja. In prav v teh dveh državah skorajda ni motenj hranjenja.
Pri njih je med obroki prepovedano govoriti o kakršnih koli neprijetnih temah. Obroki so čas, ki ga družina preživi skupaj, ko govorijo en čez drugega. Hrana je nekaj lepega, prijaznega, izraz ljubezni, ampak ne zato, ker nagrajuješ, temveč ker jo imaš rad.
Strokovnjaki opozarjajo, da današnje generacije staršev »proizvajamo« otroke, zavite v »vato« in obenem vsenavzočo ljubezen in srečo, ki je le socialna utopija. Kakšno popotnico za življenje dajemo otrokom z razkorakom med nefunkcionalnim partnerstvom in nefunkcionalnim starševstvom?
Nefunkcionalno partnerstvo in nefunkcionalno starševstvo sta dva izjemno pomembna družinska dejavnika. Pri nefunkcionalnem starševstvu starši otrokom nudijo ali pretirano skrb in so preveč zaščitniški ali pa drugo skrajnost. Obe skrajnosti sta seveda enako škodljivi. Glede na starševske izkušnje in strokovno prakso celo menim, da je pretirano zaščitništvo bolj škodljivo. Otrok, ki je nenehno »v vati« in ima navidezno super samopodobo, bo takoj, ko bo prišel med vrstnike, dobil po glavi. Ne bo se znal postaviti zase, ker mu to še nikoli v življenju ni bilo treba, in zato bo takoj socialno izoliran. Vse, kar sta mu starša nenehno govorila – da je svet zunaj nevaren, ogrožajoč –, se je tudi potrdilo. Otrok se bo posledično umaknil in bo socialno, vrstniško zanemarjen. Vsa tista dobra navidezna samopodoba se bo v trenutku sesula v prah. To je hujše kot otrok, ki ni nenehno pestovan, božan. Mogoče mu prvih 10 let ne bo lahko, bo pa boljše opremljen za nadaljnje življenje, zato mu bo lažje. Seveda noben od teh dveh polov staršev ni za nič kriv in ni imel bolj ali manj rad svojih otrok.
Pri nefunkcionalnem partnerstvu pa se partnerja/starša nenehno kregata. Otroci čutijo njuno medsebojno sovraštvo. V takih situacijah otrok običajno prevzema funkcijo razsodnika, »amortizerja«, celo pogajalca med staršema, kar ni ustrezno. Funkcionalno partnerstvo je močnejši zaščitni dejavnik za zdrav psiho-socialni in fizični razvoj otroka kot pa funkcionalno starševstvo, čeprav sta na piramidi zaščitnih faktorjev oba zelo pomembna. Prav zato vztrajanje pri nefunkcionalnem partnerstvu zavoljo otroka ne vzdrži.
Perfekcionizem je, kot ste že omenili, ena od značilnih značajskih potez oseb z motnjami hranjenja. Dostikrat se perfekcionizem razvije podzavestno kot posledica nezavednih zahtev staršev. Nekateri starši svojim otrokom celo pošiljajo dvojna sporočila – na eni strani poudarjajo individualnost, po drugi strani pa se vedejo drugače in zahtevajo od njih samo najboljše, sicer niso dovolj dobri in jih temu primerno tudi ne cenijo. Tema se mi zdi še posebno zanimiva ob začetku novega šolskega leta.
Gre za tako imenovano nekompatibilnost med starši in otroki. Funkcionalna starša in partnerja sta praviloma zelo uspešna, zadovoljna, potem pa ima otrok kar naenkrat anoreksijo ali bulimijo. K nam na oddelek pridejo skupaj z otrokom na seanso in ne najdemo niti enega vzroka za nastanek motenj hranjenja. Potem pa takega otroka psihološko pregledamo. Pokaže se, da je kognitivno in emocionalno veliko slabše opremljen kot njegovi starši. Ta starša ne zahtevata od otroka, da bo tako dober v poklicu kot onadva, in ne pošiljata dvojnih sporočil. Vendar pa ima otrok na nezavedni ravni potrebo, da vsaj na enem ali več področjih doseže ali celo preseže enega ali oba starša. Če mu uspeva, s tem utrjuje svojo identiteto, samopodobo in samospoštovanje. Če pa v tem ni uspešen, se nezavedno ves čas počuti slabo, nezadovoljen sam s sabo. Pri takih otrocih sledi dolgotrajna psihoterapija, saj gre za res kompleksne vzroke nastanka motenj hranjenja.
Zakaj velja med tremi motnjami hranjenja anoreksija nervoza za najbolj zahtevno?
Eden od vzrokov je ta, da se začne najbolj zgodaj, na prehodu iz otroštva v adolescenco, torej lahko že pri 7-8 letih. Pri anoreksiji zgodnje oblike sta značilni izrazita notranja bolečina kot ključen simptom in izrazito motena telesna podoba. Indeks telesne mase (itm) mora biti pri anoreksiji pod 17,5 kg/m2 ali vsaj 15 % manj kilogramov, kot bi bilo pričakovano pri določeni starosti in višini. Osebe z anoreksijo s 170 cm in 30 kg so resnično prepričane, da so debele, in to ne zaradi iskanja pohval, kar zelo zavira zdravljenje. Bolnik običajno naredi majhen napredek, pridobi kakšen kilogram, potem pa se tega ustraši in sledi korak nazaj. Bolnike pestijo grozni občutki, kot sta sram in gnus. Navdaja jih panika, strah pred debelostjo. Dobivajo celo anksiozne napade ob majhnem porastu telesne teže.
Včasih je pri seštevku dejavnikov že ena sama kapljica čez rob preveč. Slednja navidezno povzroči klinično sliko motnje hranjenja, v resnici pa je bilo že prej veliko kapljic oz. dejavnikov, ki se jih navzven ni videlo. Dober primer družinskih dejavnikov, ki je najbrž seštevek mnogih dejavnikov iz vseh treh skupin, je mama, ki je nenehno na dieti. Prekomerno hranjena mama je celo življenje nezadovoljna sama s sabo, ker v vseh revijah vidi samo lepe ženske, ki se smehljajo s fotografij. S tem nasmehom navidezno sporočajo, da so srečne. Tako srečo bi seveda rada dosegla tudi omenjena mama, a se ji nenehno izmika, kljub dietam.
Pri anoreksiji ločimo dve obliki – restriktivno, za katero večina misli, da je edina, in pri kateri osebe vzdržujejo nizko telesno težo in itm pod 17,5 kg/m2 s stradanjem ali telesno hiperaktivnostjo. Druga oblika je purgativna, zanjo trpi kar 75 % oseb z anoreksijo, ki vzdržujejo nizko telesno težo z bruhanjem, odvajali ali diuretiki.
Zloraba odvajal, diuretikov je značilna tudi za bulimijo nervozo, drugo obliko motenj hranjenja.
Bulimija nervoza se začne veliko kasneje kot anoreksija nevroza, značilno med 17. in 25. letom starosti. Zanjo so značilna izmenjujoča se obdobja strahotnega prenajedanja, tako kvalitativnega kot kvantitativnega, in posledično faze praznjenja. Glede na faze delimo bulimijo na nepurgativno in purgativno. Pri slednji, v katero sodi kar 75 % oseb z bulimijo, se izmenjujejo faze prenajedanja in bruhanja, lahko se bolniki praznijo tudi z odvajali ali diuretiki. Pri nepurgativni obliki pa prenajedanju ne sledi bruhanje, ampak obdobje stradanja ali telesne hiperaktivnosti. Tako kot pri anoreksiji je tudi pri bulimiji zelo značilna motena telesna shema. Na prvi pogled pri osebah z bulimijo niti ne opazimo motnje hranjenja, saj imajo itm v mejah normale, med 18 in 25 kg/m2.
Za tretjo obliko motenj hranjenja – kompulzivno prenajedanje – pa je značilno prav prekomerno hranjenje.
Kompulzivno prenajedanje se praviloma začne na prehodu iz zgodnjega v srednje odraslo obdobje. Značilno je, da je razmerje moški – ženske med obolelimi kar 50 : 50. Fazi strahotnega prenajedanja, ki ji tako kot pri bulimiji rečemo volčja lakota, sledi faza praznjenja. Oboleli so večinoma ljudje, ki so prekomerno hranjeni, torej z itm nad 25 kg/ m2. Za njih je izrazito nezadovoljstvo in strah pred debelostjo.
Ali glede na širok sklop dejavnikov tveganja posledično tudi osebe z motnjo hranjenja prehajajo iz ene v drugo skupino motenj hranjenja?
Skorajda ni bolnika, ki bi imel v času prisotnosti svoje bolezni motenj hranjenja samo eno obliko motenj hranjenja. Zaradi razvojnih zaostankov je pomembno, s katero obliko se je vse skupaj začelo in katero obliko ima trenutno. Praviloma se motnje hranjenja začnejo z anoreksijo. Starši imajo v tem rosno mladem obdobju oseb z anoreksijo še avtoriteto, s katero lahko vplivajo na otroka in ga prisilijo, seveda ne s »pitanjem«, da začne jesti. Se pa na tak način otrok v resnici ne pozdravi. Ostaja nezadovoljen, nesrečen in ima nizko samopodobo. Na skrivaj potem začne vedno več jesti, potem bruhati ali je hiperaktiven in gre v obdobje bulimije ene ali druge oblike. Pri 17-18 letih, ko se že zmorejo upreti starševski avtoriteti, gredo nazaj v fazo anoreksije. Sledijo lahko tudi vmesna obdobja kompulzivnega prenajedanja. Res izjemoma, v manj kot 1 %, se pojavlja le ena oblika motenj hranjenja. Pri anoreksiji je razmerje obolelih 9-10 žensk : 1 moški, pri bulimiji 7-8 žensk : 1 moški, pri kompulzivnem prenjedanju pa je razmerje moški : ženske kar 50 : 50.
Dve novejši obliki motenj hranjenja – ortoreksija in bigoreksija – se pojavljata šele zadnja leta. Kakšne so njune značilnosti?
Res sta obravnavani šele zadnjih 8 do 10 let, nista pa še v nobeni mednarodni klasifikaciji motenj hranjenja. Prepričana sem, da bosta že pri naslednjem vpisu. Pri ortoreksiji nervozi gre za bolestno obsedenost z zdravo, biološko neoporečno prehrano. Edina razlika med ortoreksijo in anoreksijo je ta, da pri osebah z ortoreksijo ni motene telesne sheme. Vidijo se takšne, kot v resnici so.
Eden pomembnejših družinskih dejavnikov je res hrana kot sredstvo nagrajevanja, kaznovanja in nadzora. Velikokrat družine to počnejo med edinim skupnim obrokom in obenem edinim vsakodnevnim skupaj preživetim časom. Na žalost ta skupna ura ob hrani postaja nadzorno oko nad otrokom. Uro časa izkoristimo, da svoje otroke dodobra izprašamo. Jasno ob tem otrok ne bo užival v obrokih. In če ima še malo nižje samospoštovanje ter nizko samopodobo, se sam sebi zdi debel, je lahko to kapljica čez rob, ki vodi v motnje hranjenja.
Za osebe z ortoreksijo je značilna slaba samopodoba in samozavest. Okolica bi za te ljudi rekla, da so to najbolj uspešni, zadovoljni in srečni ljudje. V več kot 25 % gre za mlade, uspešne ženske z močno rigidnostjo. Na zunaj so »poštirkane«, znotraj pa neskončno nezadovoljne. Občutek imajo, da ne morejo z ničimer vplivati na svoje življenje. Zato si najdejo medij, torej hrano, s katero se nadzirajo. Vse se začne s tem, da je nekaj hrane zanič, potem z jedilnika izločajo vse več hrane, cel proces izločanja pa se konča na ravni hude oblike anoreksije, torej z nizkim itm in življenjsko ogroženostjo z vsemi telesnimi posledicami. V obdobju izločanja živil se zgodi tudi socialna izolacija, ker take osebe seveda ne morejo jesti v restavracijah, saj nikoli ne vedo točno, kaj je na njihovem krožniku in izgubijo nadzor.
Bigoreksija nervoza je značilnejša pri adolescentnih in mlajših moških, ki preživijo ure in ure v fitnesih. Gre za obrnjeno anoreksijo ali adonisov kompleks. Zaradi prisotne izrazite motene telesne sheme mladi moški, ki izgledajo kot »tridelne omare«, saj je njihovo telo mišica pri mišici, sebe doživljajo kot brez mišic, suhe, grozne in nemoške. V ozadju motnje je nizka samopodoba in slabo samospoštovanje. Problem je tudi v tem, da taki moški zlorabljajo anabolne steroide. Pogosta spremljajoča duševna motnja, tako kot pri vseh motnjah hranjenja (kar 60 % pri anoreksiji, 80 % pri bulimiji, 70- 80 % pri kompulzivnem prenajedanju in celo 80 % pri bigoreksiji), pa je depresija. Za osebe z bigoreksijo so izrazite tudi spolne motnje, kot sta erektilna disfunkcija in ejakuacijska disfunkcija. Gre za zelo kompleksen in začaran krog pri mladih fantih, ki so že tako in tako nezadovoljni sami s sabo.
Ali je glede na zahtevnost in kompleksnost anoreksije tudi zdravljenje temu primerno?
Anoreksijo je resnično najtežje zdraviti, a ne zaradi nizke telesne teže. Pri osebi, ki je motivirana za zdravljenje, je vseeno, ali ima izhodiščno težo 30 ali 60 kg. Skozi zdravljenje bo namreč napredovala, pridobivala ustrezno težo in razreševala psihične faktorje v ozadju, ki so pripeljali do motenj hranjenja. Ključni razlog, da je zdravljenje anoreksije tako dolgotrajno, je to, da se lahko, kot sem že omenila, začne že pri 7 letih ali najkasneje pri 13-14 letih starosti. To pomeni, da so razvojni zaostanki toliko večji kot pri tistih z bulimijo, ki se začne med 18.-25. letom starosti. Osebe z anoreksijo niso razvile vseh pet komponent razvoja: izgradnje lastne identitete, ustreznega odnosa do avtoritete, vrstnikov in dela in še nimajo izoblikovane ene ali druge spolne identitete, ki sta obe ustrezni in funkcionalni, torej sta enakovredni in nista bolezenski entiteti. V terapiji anoreksije moramo nato vseh teh 5 razvojnih nalog izpeljati do konca.
Osebe z motnjami hranjenja največkrat zanikajo svoje stanje, prav tako njihovi bližnji. Ali moški, ki se redkeje od žensk zatekajo po psihološko pomoč, še težje priznavajo svoje motnje hranjenja in se vključujejo v zdravljenje?
Zanikanje bolezni je v začetku pri samem bolniku, pogosto tudi pri svojcih, zelo pogosto. Prva misel staršev je zagotovo, kaj so sami naredili narobe, da ima njihov otrok motnje hranjenja. Ko se nato oboleli in svojci odločijo za terapijo, lahko zelo hitro postavimo diagnozo. Vse več žensk prihaja na zdravljenje, zagotovo pa za motnjami hranjenja oboleva veliko več moških, kot si mislimo. Včasih so bile motnje hranjenja le ženska bolezen, kasneje je bila definicija motenj hranjenja, da so izrazito ženska bolezen, danes pa vemo, da je ženska, a ne tako izrazito. Menimo, da je razmerje nižje v prid ženskam. Nizka samopodoba in slabo samospoštovanje, značilni za motnje hranjenja, zagotovo še bolj prizadeneta moško moč, ki je za moškega nujna na čisto drugi ravni kot za žensko, zato se moški težje odločajo za zdravljenje. Zadnja leta jih, spodbudno, prihaja vedno več. Tako imamo na našem odprtem oddelku 8 postelj za ženske in 4 za moške.
Kakšne so možnosti zdravljenja motenj hranjenja v Sloveniji? Predvsem tisti, ki ne živijo v Ljubljani, ne vedo dobro, kam se obrniti po pomoč.
Možnosti zdravljenja so različne. Ambulantno je najpogostejše, zato je to večinoma tudi prva oblika vključenosti v zdravljenje. Če čez pol leta do leto ni ustreznega napredka, je potrebno hospitalno zdravljenje. Do starosti 14-15 let osebe z motnjami hranjenja sodijo na Pedopsihiatrični oddelek Pediatrične klinike, kjer je terapija bolj usmerjena v družinsko terapijo. V starosti od 15-17 let večinoma pridejo na Oddelek za mladostnike z motnjami hranjenja, od 17 let navzgor pa že k nam v Enoto za zdravljenje motnje hranjenja na Psihiatrični kliniki v Ljubljani. Za mejo 17 let smo se odločili, ker je približno pri tej starosti kognitivna in emocionalna zrelost takšna, da so osebe sposobne ustrezne in zdravilne psihoterapije, torej vedenjsko- kognitivne in dinamsko razvojne. Ko zaključijo hospitalno zdravljenje, hodijo še 1-3 leta v psihoterapevtsko zunajbolnišnično skupino, enkrat na teden k nam na oddelek, potem pa so 2-3 leti enkrat na mesec še vključeni v ambulantno zdravljenje. V povprečju traja zdravljenje motenj hranjenja od 3, 4 do 6 let. 6 let je obenem tudi povprečen čas, preden človek poišče strokovno pomoč.
Na katere znake, ki kažejo na morebitne motnje hranjenja, moramo biti pozorni kot starši, prijatelji, sodelavci?
Napotki naj veljajo ne samo za sum na motnje hranjenja, temveč tudi za nevrotične motnje oz. depresije, anksioznosti, za kakršnakoli stanja, v katerih je človek prizadet, žalosten, ali pa za duševne motnje, pri katerih so ljudje še v stiku z realnostjo. Enako velja za sum na kakršnokoli odvisnost. Pozorni moramo biti na 3 najbolj pomembne stvari: nenadne spremembe v socialnem funkcioniranju bližnjega (pretirana živahnost ali odmaknjenost, sprememba prijateljev…), v prehranjevalnih in spalnih navadah.
Kaj lahko oziroma celo moramo narediti, če te nenadne spremembe zaznamo?
Najslabše je narediti nič. Če opazimo navedene spremembe, poiščemo primeren trenutek in človeku povemo, da ga imamo radi, da nam ni vseeno zanj, vendar pa pri njem v zadnjem času, zelo konkretno in pošteno povedano, opažamo te spremembe, zaradi česar smo zanj zaskrbljeni. Povprašamo ga, kaj se z njim dogaja. Večinoma bo ta človek, ker je na začetku zelo izrazita faza negacije, rekel, da z njim ni nič. To pa zato, ker ga je strah in sam sebi še ne prizna. Če pa si že prizna, pa tega noče priznati drugim. Pomembno je, da v tej fazi vztrajamo in omenjeni pogovor ponavljamo po potrebi. Slej ko prej, ker so motnje hranjenja tudi neke vrste klic na pomoč, bo človek rekel, da je v težavah. Potem pa ni naša naloga, da osebo takoj odpeljemo po psihiatrično pomoč, ker gre za kronične duševne motnje. Na kratek rok ne bomo ničesar rešili ali pozdravili, razen če je človek življenjsko ogrožen. Vzemimo si čas, pogovarjajmo se, ne obupajmo. Sčasoma, ko presodimo, da je že prišel čas za zdravljenje, mu ponudimo strokovno pomoč.
