Hipoglikemija je strokovni izraz za prenizek krvni sladkor. Največkrat se o hipoglikemiji ali pogovorno »hipi« pogovarjamo kot o zapletu zdravljenja sladkorne bolezni. Z njo se v svojem življenju sreča marsikateri sladkorni bolnik.
Razlikovati moramo med hipoglikemijo kot laboratorijskim pojmom in hipoglikemično reakcijo. Hipoglikemija v laboratorijskem smislu pomeni znižano raven glukoze v krvi pod spodnjo normalno mejo, navadno je to pod 3,5 mmol/l. V praksi pa meja ni tako natančno določena. Prag zaznavanja hipoglikemije je namreč pri različnih ljudeh zelo različen. Pri nekaterih se lahko glukoza v krvi zniža tudi na 2,5 mmol/l, pa so ob tem brez kakšnih koli težav. Po drugi strani pa nekateri bolniki lahko hipoglikemijo čutijo že pri minimalno znižani ali celo normalni ravni sladkorja v krvi. Slednje velja zlasti za tiste s slabše urejeno sladkorno boleznijo. Če je le možno, naj bolnik hipoglikemijo vsakokrat potrdi z meritvijo glukoze.
Simptomi in znaki hipoglikemije
Glukoza je najpomembnejši vir energije za naše možgane. Njena raven v krvi je natančno vzdrževana v primernem območju. Motnje v delovanju nadzornih mehanizmov lahko vodijo v hipoglikemijo. Slednjo največkrat zazna že posameznik sam, včasih pa šele svojec ali kdo drug opazi bolnikovo spremenjeno vedenje.
Hipoglikemična reakcija se lahko kaže z različnimi simptomi in znaki. Človek najprej začuti nelagodje in se vznemiri. Začne se znojiti in tresti. Postane bled, utrip srca se pospeši, poviša se krvni tlak. Pojavi se lakota, ki spodbuja k vnosu ogljikovih hidratov s hrano. Ti simptomi in znaki imajo opozorilno in hkrati obrambno vlogo. Osnovni namen je preprečiti nadaljnje nižanje ravni glukoze v krvi s pomočjo razgradnje zalog sladkorjev v telesu (npr. glikogena v jetrih).
Ob današnjem razumevanju diabetesa lahko bolniki s sodobnimi pripomočki obvladujejo to bolezen in z njo živijo polno življenje.
Če se zniževanje ravni glukoze v krvi kljub obrambnim mehanizmom še nadaljuje, lahko pride do motenj delovanja živčevja. Možganom je na voljo vse manjša količina glukoze. Težave se kažejo z manjšo zmožnostjo odzivanja na dražljaje iz okolice, padanjem koncentracije in osebnostno spremenjenostjo. Govor se zatika, poslabšata se vid in mišična moč. Pojavi se lahko občutek mravljinčenja okoli ust. Nato pride do hujših motenj zavesti in krčev, ki se lahko stopnjujejo do nezavesti. Vsa ta stanja so praviloma povratna in se torej lahko popravijo po ponovni normalizaciji glikemije. Le pri hudi in dolgotrajnejši hipoglikemiji lahko pride do nepovratnih okvar možganov.
Nezavedanje hipoglikemije
Pri nekaterih bolnikih s pogostimi hipoglikemijami se organizem sčasoma lahko »navadi« na nižjo raven glukoze v krvi in tedaj človek simptomov hipoglikemije ne čuti več. Temu pojavu pravimo sindrom nezavedanja hipoglikemije in je lahko zelo ogrožajoč, saj se človek nevarnosti ne zave pravočasno in se huda hipoglikemija z motnjo zavesti lahko razvije v zelo kratkem času ter brez opozorilne faze. Potreben je daljši čas dobrega nadzora nad glukozo v krvi in izogibanje hipoglikemijam, da se opozorilni znaki spet povrnejo. Do takrat tem bolnikom med drugim odsvetujemo vožnjo avtomobila in upravljanje z nevarnimi stroji, saj bi posledice lahko bile katastrofalne.
Vzroki hipoglikemije
Hipoglikemija je najpogosteje posledica zdravljenja sladkorne bolezni. Takrat je učinek zdravil za zniževanje glikemije (tablet, inzulina) prevelik glede na trenutne potrebe organizma. Razlogov za to je več. Bolnik na primer vzame prevelik odmerek zdravila, zaužije premajhen obrok hrane ali pa je telesno toliko dejaven, da se ob tem raven glukoze v krvi ob nespremenjenem odmerku zdravila preveč zniža. V vsakem primeru gre za nesorazmerje med dejavniki, ki raven glukoze v krvi zvišujejo, in dejavniki, ki jo znižujejo – v korist slednjih.
Niso pa antidiabetična zdravila edini razlog za pojav hipoglikemij. Do teh lahko pride tudi pri nekaterih boleznih, podhranjenosti, po operativnih posegih na prebavilih itd. Blaga hipoglikemija se včasih lahko pojavi tudi pri zdravih ljudeh.
Ukrepi pri hipoglikemiji
Pri blagi hipoglikemiji si človek lahko pomaga sam, medtem ko je pri hudi hipoglikemiji zaradi motenj bolnikove zavesti potrebna pomoč druge osebe.
Več kot 80 odstotkov smrti zaradi diabetesa beležijo v državah z nizkim ali srednje visokim bruto družbenim proizvodom.
Prva pomoč ob začetnih znakih hipoglikemije je zaužitje ogljikovih hidratov. Najboljši so enostavni ogljikovi hidrati, na primer glukozne tablete, kocke sladkorja, kozarec soka ali druge sladke pijače in podobno. Največkrat se raven glukoze po tem hitro normalizira. Najpozneje uro po epizodi hipoglikemije naj sledi obrok hrane.
Če so že prisotne motnje požiranja ali motnje zavesti, naj očividci bolniku hrane ali sladke pijače ne tlačijo v usta, saj obstaja nevarnost vdahnjenja (aspiracije) in zadušitve. V primeru hude hipoglikemije z motnjami zavesti oz. nezavestjo je potrebna pomoč zdravnika, ki bo glukozo nadomestil neposredno z infuzijo v žilo. Svojci ali drugi očividci lahko pred tem bolniku v mišico vbrizgajo injekcijo glukagona. To je hormon z inzulinu nasprotnimi učinki in zvišuje raven glukoze v krvi. Če bolnik po vbrizganju glukagona pride k zavesti in lahko normalno požira, naj zaužije dodatne ogljikove hidrate, potreben pa je tudi posvet z zdravnikom oz. sprejem v bolnišnico.
Pogoste napake
V praksi se pogosto dogaja, da nekateri bolniki v primeru hipoglikemije po obroku zanjo krivijo premajhen obrok hrane. Ne uvidijo pa, da je bil pravzaprav odmerek inzulina prevelik za manjši obrok. Manj obilni obroki so predvsem pri prekomerno težkih bolnikih zelo zaželeni, če želijo ti zmanjšati telesno težo – seveda pa je nujno treba hkrati zmanjšati tudi odmerke inzulina, sicer hujšanje ne bo izvedljivo. Odmerek kratko delujočega inzulina torej prilagodimo količini zaužitih ogljikovih hidratov s hrano – in ne obratno.
Dogaja se tudi, da se bolniki sploh ne zavedajo težav s hipoglikemijo. Na vprašanje o pojavu hipoglikemij odvrnejo: »Nimam jih, nižji sladkor vedno še pravi čas začutim in hitro zaužijem dodatni obrok hrane.« Dejansko pa gre največkrat že za začetno hipoglikemijo, ki ravno tako lahko zaradi posledičnega uživanja dodatnih količin ogljikovih hidratov na dolgi rok pripelje do nehotenega pridobivanja odvečnih kilogramov.
Bolje preprečiti kot zdraviti
Vsekakor je zelo pomembno preprečevati ponovne epizode hipoglikemije. Pogosto se jim da izogniti, le vselej istih napak ne smemo ponavljati.
Pri prilagajanju odmerkov inzulina je vsakič sproti treba upoštevati vse dejavnike, ki vplivajo na raven glukoze v krvi. Če bolnik na primer zaužije manjši obrok hrane kot sicer, bo za ta obrok verjetno potreboval tudi manjši odmerek inzulina. Prav tako bo odmerek inzulina lahko manjši tisti dan, ko bo bolnik telesno aktiven. Na ta način, torej s predvidevanjem vnaprej, in ne le popravljanjem napak za nazaj, bo lahko preprečil marsikatero hipoglikemijo. Prilagajanje odmerkov zdravil je seveda izrazito individualno, zato se je o načinu najprej treba natančno pogovoriti z zdravnikom ali edukatorjem.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 63, maj 2012.
