prim. dr. Jože Jerman, Oddelek za torakalno kirurgijo UKC Ljubljana
Znojenje je normalna funkcija organizma za uravnavanje telesne temperature, čezmerno znojenje pa je definirano kot vsako znojenje, močnejše od fiziološkega. Znoj sproščajo žleze znojnice, ki so razporejene po vsem telesu. Največ jih je na dlaneh, stopalih, pazduhah in obrazu. Njihovo aktivnost ureja simpatični živčni sistem, ki deluje neodvisno od naše volje.
Čezmerno znojenje ali hiperhidroza je lahko posledica premočne aktivnosti simpatičnega živčevja nejasne narave. Takrat govorimo o primarni hiperhidrozi, ki se kaže v pretiranem znojenju dlani, obraza, pazduh ali stopal. Pri sekundarni hiperhidrozi pa gre običajno za znojenje celega telesa in je posledica določenih stanj ter obolenj. Največkrat je posledica premočnega delovanja ščitnice, kroničnih vnetij, malignih obolenj, debelosti, avtoimunskih motenj, menopavze, sladkorne bolezni, psihiatričnih motenj itd. Zdravljenje sekundarne hiperhidroze je usmerjeno v zdravljenje osnovne bolezni.
Pretirano znojenje – vzrok za hudo zadrego
Bolniki lahko imajo zaradi primarne hiperhidroze težave od zgodnjega otroštva, najpogosteje pa od pubertete dalje. Seveda se lahko pojavi tudi kasneje v življenju brez jasnega vzroka. 
Znojenje je nekontrolirano, nepričakovano in bolnika spravlja v zadrego tako v zasebnem kot v poklicnem življenju. Na žalost pogosto niti sorodniki in prijatelji niti zdravniki ne razumejo negativnega vpliva tega stanja na posameznikovo življenje. Zato niso redke hude čustvene težave, zapiranje vase, izogibanje družbi, ki lahko pripeljejo celo do samomora. V našem podnebnem pasu je bolnikov s primarno hiperhidrozo približno pol odstotka prebivalstva, večji odstotek pa jih je v subtropskem in tropskem pasu, še posebej v azijskem delu. Največ jih ima težave z znojenjem pazduh in dlani, pogosto pa se znojijo na več mestih.
Prekomernega znojenja se najprej lotimo z uporabo deodorantov oz. antiperspirantov, nato z zdravili ali psihoterapijo, obstaja pa tudi nekaj kirurških posegov, ki lahko ustavijo prehudo potenje.
Bolniki poiščejo pomoč najprej pri osebnem zdravniku, ki običajno svetuje kozmetična sredstva in antiperspirante. Če ni izboljšanja, skušajo pretirano znojenje umiriti z zdravili, kot so antiholinergiki, blokatorji beta in pomirjevala. Na žalost imajo zdravila v dozah, ki umirijo znojenje, neprijetne stranske učinke. Antiholinergiki povzročajo suha usta, zaprtje, motnje vida, retenco urina in pospešen pulz, blokatorji beta pa utrujenost, nizek tlak in upočasnjen pulz. Včasih pomaga tudi psihoterapija.
Ko zdravila ne pomagajo…
Če zdravila niso učinkovita, pri znojenju dlani pride v poštev iontoforeza – kopeli dlani v vodi, skozi katero teče šibek električni tok. Ta način zdravljenja ni pogost, izvajajo ga dermatologi.
Od lokalnih nekirurških ukrepov je pri znojenju dlani in pazduh možna še aplikacija Botoxa, se pravi injekcije zdravila v kožo dlani in pazduh. Uspeh je dober, na žalost pa začasen in večinoma traja približno šest mesecev.
Pri znojenju pazduh je možen lokalni kirurški poseg, in sicer zmanjšanje števila znojnic s kiretažo podkožja. Poseg naredijo na plastični kirurgiji v lokalni anesteziji.
Simpatektomija zgornjih torakalnih simpatičnih ganglijev
Najbolj učinkovit in trajen poseg pa je simpatektomija zgornjih torakalnih simpatičnih ganglijev. Gre za prekinitev ali blokado simpatičnih živcev, ki potekata v prsnem košu ob hrbtenici vzdolžno preko reber. 
Za poseg je potrebna splošna anestezija, saj treba vstopiti v prsno votlino na obeh straneh. Vstopni mesti sta dve približno 1 cm dolgi ranici v vsaki pazduhi. S pomočjo kamere poiščemo simpatični živec, ga osamimo in na ustreznem mestu blokiramo – stisnemo s titanijevo sponko. Na ta način izključimo znojenje na željenem področju. Učinek posega je takojšen, saj bolniki takoj, ko se zbude iz narkoze, opazijo, da so dlani suhe in tople oziroma se pazduhe ne znojijo več. Uspešnost posega je za dlani in pazduhe več kot 90-odstotna, za obraz pa je poseg uspešen le v dobrih 60 odstotkih. Poseg za znojenje stopal je treba narediti v ledvenem področju in je povezan z možnimi urološkimi zapleti, zato ga pri nas ne izvajamo.
Živcev ne prerežemo, temveč jih blokiramo s sponkami zaradi možnih zapletov oziroma sopojavov. Najpogostejši zaplet je nadomestno ali kompenzatorno znojenje, ki ga opazi tri četrtine operiranih bolnikov. Pred posegom ni možno predvideti, ali, kje in v kakšni meri se bo pojavilo tako znojenje. Pokaže se v nekaj dneh po posegu in je lahko prisotno po vsem telesu ali pa omejeno na določeno področje. Najpogostejše je na hrbtu, prsih, trebuhu, zadnjici in stegnih. V večini primerov gre za blago ali zmerno, ne preveč moteče znojenje. Pri nekaj odstotkih operiranih pa je bolj moteče od osnovnega znojenja, zaradi katerega so bili operirani. V takem primeru lahko sponke s ponovno operacijo odstranimo v upanju, da se bodo živci regenerirali in se bo sčasoma vzpostavilo prvotno stanje. Sponke je treba odstraniti čim prej po posegu, najkasneje v enem mesecu. Žal ni zagotovila, da se bodo živci zanesljivo regenerirali.
Moški se potijo 40 odstotkov več kot ženske, ker ženske bolje regulirajo odvajanje vode iz telesa.
Drugi možni zapleti so redki. Lahko pride do krvavitve pri posegu, okužbe, poškodbe živcev, Hornerjevega sindroma, postoperativne podaljšane bolečine. Redko bolniki opazijo znižanje srčne frekvence. Možen je pojav tako imenovanega gustatornega znojenja – to je znojenje, ki se pojavi pri uživanju določene hrane ali pijače.
Uspeh posega naj bi bil trajen, vendar ima vsaka operacija določen odstotek ponovitev. Tako v približno štirih odstotkih pride do eno- ali obojestranske ponovitve potenja. Razlog ponovitve ni povsem jasen. Najverjetneje se živec obnovi ali pa se impulzi prenesejo po novih poteh. V takem primeru je možen ponoven poseg.
Večina operiranih je po posegu z rezultatom operacije zadovoljna, saj je učinek posega takojšen in dober. Zapleti so redki in razen kompenzatornega znojenja ni večjih težav, pa tudi zmerno kompenzatorno znojenje ni posebno problematično, če je bilo osnovno znojenje zelo močno. Vsekakor pa je treba odločitev za poseg dobro pretehtati.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 64, poletje 2012.
