Močno ime za močnega človeka. Matija. Moj prijatelj v študentskih letih – uf, kje je že to –, visok, močan, z velikim apetitom in z največjimi tricepsi. To ni jed za šibke in za tiste ljudi, ki hočejo biti zdravi, to je jed za zdrave in take, ki gumi okrog pasu ter dodatku na stegnih in zadnjici ne dajejo negativnega predznaka.
Za pripravo tako dobre lazanje pa potrebujemo predvsem zdravega kuharja s stabilnim psihičnim stanjem, ker lahko priprava in peka trajata tudi do tri ure. Za ta recept sem se odločil, ker sem pred kratkim in po dolgem času v gostilni naletel na slabo lazanjo, ki je tudi zame vedno preveč mastna.
Gubec mi je predstavil novo, mediteransko izpeljanko te jedi, ki jo z veseljem pripravljam za prijatelje, kadar le imam čas. Seveda pri tem ne gre brez paradižnikove osnove, origana, bazilike in timijana, ki so v tem primeru vedno najboljša kombinacija in – tudi če se ponavljam – to morate poskusiti.
Pri pripravi testa ne bomo odkrivali Amerike: v trgovini se dobijo suhe testene pravokotne ploščice v modri škatli, na kateri piše Barilla lasagna, lahko pa uporabite tudi katere koli druge. Glede na ceno, dostopnost in okus priporočam pač te.
Kuhan pršut narežite na manjše trakce, približno trikrat en centimeter, in ga prepražite na malo olivnega olja, najboljše v velikem voku. Na sosednjem plinu v nizki kozici, prav tako v vročem olivnem olju, popecite na kolobarje narezane bučke. Tu naj bo olja nekoliko več, prekriti mora dno in še kak milimeter dobre mere ga dodajte v višino. Bučke obrnite enkrat ali dvakrat, in ko so že rumeno do nekje celo malo črno ožgane, jih odcedite na papirnati brisači. To ponavljajte, dokler ne popečete vseh kolobarjev. Pazite, da se vam kolobarji ne prikrivajo, ker jih lahko tako mimogrede zažgete.
Pri bučkah je najboljše, da si omislite pomočnika, ker je to najzamudnejši del priprave. Nekoga pregovorite, da vam pomaga pri najeksaktnejšem delu jedi. Pri tem seveda zamolčite, da bo smrdel kot gostilne ob petkih, kadar cvrejo ribe.
Medtem ko vaš asistent lovi bučke po olju in jih odceja, ga vi na vso moč hvalite, da je dober, in potolažite, da ni nič narobe, če katero prismodi. Če morda preveč smodi, ker ni izurjen, ga podučite, da bi lahko jed bila zato slabša, ampak da ga boste že vi rešili.
Ko pražite pršut na srednjem ognju, ga ni treba kar naprej mešati. Če tedaj še niste oprali svežih šampinjonov, jih očistili in narezali kot gobe za na pico, potem ste že skoraj v zaostanku. Tega rahlega spodrsljaja sicer ne pokažite asistentu. Ne vem, zakaj si tega niste pripravili že prej. Ko je pršut že rahlo zapečen, mu dodajte gobe, na kocke narezano rdečo papriko in korenje na kolobarje, ki bi si ju prav tako morali pripraviti že prej. Če se zdaj še vedno posmehujete svojemu pomočniku, ki se duši v olju in lovi bučke, se jaz smejim vam, saj ste pripravo lazanje vzeli preveč z levo roko, ker si niste najprej prebrali recepta.
Ko so vse sestavine v voku, jim dodajte žličko origana, bazilike in pol žličke timijana, lahko še dva ščepca majarona, če bi se vam zdel nepogrešljiv. Še vedno pražite, dokler vsa zelenjava ne izpusti vode, ovene in izgubi pol vitaminov. Naj se še malo pokuha v lastnem soku. Potem jo zalijte z na koščke narezanimi pelati iz pločevinke in kozarcem vode. Pomočnika prosite, naj vam v vok vsuje tudi vse popečene bučke in naj vam za tem samo še nariba sir. Dodajte enake začimbe v isti količini in počasi povrite do gostega. To lahko traja tudi do petinštirideset minut, zelenjava bo izgubila vse vitamine, korenček pa bo dobil visok glikemični indeks (kaj je že to?), ampak bo dobro.
Seveda morate nadev soliti po okusu, ampak pazite, ker je že sam pršut nekoliko slan. Če se vam bo zdelo, da pelati niso dovolj posladkali jedi, lahko dodate pol žličke sladkorja, kar sploh ni nujno, lahko pa bi bilo uničujoče. Sam enkrat dam, drugič ne. Res je odvisno od paradižnika.
Zdaj pride na vrsto pekač za lazanje. Če ga nimate, tako kot tudi jaz ne (uredništvo?), potem vzemite vsaj šest centimetrov globok ozek pekač, tak za lazanje. No, vidite, da ga imate. Po dnu in stenah ga namažite z oljem ali maslom in začnite zlagati testene ploščice eno zraven druge. Vse plasti dobro premažite z bešamelom, da bodo dobro namočene in se al dente skuhale. Spodnji sloj naj bo vedno dvojen, vsak nadaljnji pa enojen. Pokriti morate celotno površino pekača, pa tudi če lomite testenino na trakce, trikotnike ali kroge. No, pri zadnjih ste že malo zašli, zato preverite, ali ste še v pekaču. Vem, vem in opozoril sem vas, da to ni jed za šibke z rahlimi živci.
Na vsako plast testenin, potem ko ste jo že premazali z bešamelom, enakomerno razporedite nadev iz voka, ki ga zajemate z odcejalno zajemalko, tako da nekaj soka še dodatno nakapate po testeninah. Po nadevu potrosite še nariban sir, enakomerno po vsej površini, in prekrijte z novim slojem testenin. Narahlo jih pritisnite z rokami po celem, tako da se od spodaj navzgor pocedi skozi testeninske pore rdeč sok – in to je to. Do vrha. Testo, bešamel, nadev, sir. Testo, bešamel, nadev, sir ...
Na zadnji sloj testa bodite pozorni in predvsem pazite, da bo celotna plast dobro prekrita z bešamelom in s sirom, ker se sicer ne bo skuhala. Postavite v pečico za dvajset minut in kar ste skuhali in spekli, to boste pojedli. Gubčevo lazanjo.
Bešamel pripravite kar z omako od nadeva, ki jo z žlico poberete iz voka in ji vmešate kislo smetano. Ni se treba utrujati z maslom, moko in mlekom.
Za 6 oseb potrebujete:
- 50 dag kuhanega pršuta
- 40 dag sira
- 2 veliki rdeči papriki
- 2 bučki
- 30 dag svežih šampinjonov
- 1 velik korenček (lahko ga izpustite)
- začimbe
- testenine
- 2 pločevinki na koščke narezanih pelatov
- 2 dcl vode
- kislo smetano
- 6 strokov česna (ga dodaste skupaj z začimbami; sem vas opozoril, da najprej preberite recept do konca, in dober tek)
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 31, marec 2009.
