Po svetu se v zdravstvu načrtuje in izvaja vrsta sprememb in ukrepov za obvarovanje in izboljšanje zdravja prebivalcev, ki naj bi vplivali tudi na zmanjšanje števila oseb s kroničnimi nenalezljivimi boleznimi, med katere sodi tudi sladkorna bolezen.
Kljub temu bolezen dobiva alarmantne razsežnosti. Danes je na svetu 250 milijonov ljudi s sladkorno boleznijo, kar pomeni okoli šest odstotkov odrasle svetovne populacije. Vsako leto se to število poveča vsaj še za šest milijonov, tako da lahko govorimo o pravi pandemiji sladkorne bolezni.
Skrb vzbujajoči so tudi podatki o razširjenosti dejavnikov tveganja, ki ne le da pospešijo razvoj bolezni, temveč slabšajo pričakovane izide zdravljenja. Govorimo predvsem o kajenju, nepravilnem prehranjevanju in premajhni telesni aktivnosti, zaradi česar je napovedana tudi pandemija debelosti. Samo zaradi kajenja vsako leto na svetu umre vsaj pet milijonov ljudi. Vsaj milijarda odraslih oseb v svetu je predebelih. Debelost, ki je definirana kot kronična bolezen s čezmernim kopičenjem maščevja v telesu, je najbolj razširjen dejavnik tveganja za nastanek sladkorne bolezni tipa 2.
Čedalje več je debelih otrok, saj se je njihovo število v zadnjih štiridesetih letih kar potrojilo. Kar 22 milijonov otrok, mlajših od pet let, je pretežkih.
Sladkorna bolezen tipa 1
Sladkorna bolezen tipa 1 (od inzulina odvisna sladkorna bolezen) nastane kot posledica uničenja beta celic v trebušni slinavki, saj ta preneha izločati hormon inzulin. Brez prisotnosti inzulina glukoza ne more prehajati iz krvnega obtoka v celice, kar pomeni, da ostanejo celice brez vira energije. Ker organizem ne more izrabljati glukoze, mora črpati lastne zaloge maščobe, kar kljub večjemu uživanju hrane in pijač vodi v hujšanje. V celicah pa nastajajo strupene snovi (aceton), zaradi česar lahko pride do kome ali smrti. Nujna je takojšnja zdravniška obravnava in trajno zdravljenje z inzulinom. Večina bolnikov zboli do 30. leta starosti.
Na svetu živi okoli 440 tisoč otrok, mlajših od 14 let, s sladkorno boleznijo tipa 1. Bolezen najhitreje narašča v južni in vzhodni Afriki. Sladkorna bolezen tipa 1 je najpogostejša pri otrocih v razvitih državah sveta, tudi v Sloveniji. Že v letih od 1995 do 1998 je število na novo odkritih primerov sladkorne bolezni tipa 1 pri naših otrocih, mlajših od 15 let, skokovito naraslo in ta trend se nadaljuje tudi v zadnjem desetletju. Pomemben je podatek, da pojavnost bolezni najhitreje narašča pri malčkih.
V nekaterih predelih sveta je problem naraščanja pojavnosti sladkorne bolezni tipa 1 morda povezan tudi z zanesljivejšim zbiranjem in analiziranjem podatkov. Velja poudariti, da se tako intenziven porast pojavnosti težko razloži le s spremembami v genetski dovzetnosti. Razloge je treba poiskati tudi v povezavi genetika – okolje. Med zanimivimi teorijami o patogenezi nastanka sladkorne bolezni tipa 1 je teorija, ki porast pojavnosti bolezni povezuje z naraščajočimi pokazatelji debelosti med otroki in mladostniki. Teorija poudarja, da je pri dovzetnih posameznikih hitrost apoptoze (programirana celična smrt, propad celice) beta celic visoka, vendarle pa ni zadostna za dokončen razvoj bolezni. Šele debelost naj bi skupaj s telesno neaktivnostjo privedla do inzulinske rezistence, kar je drugi korak v razvoju sladkorne bolezni tipa 1. Takšna beta celica, ki je presnovno zelo aktivna, je tako ogrožena, da postopno propada, kar privede do klinične slike sladkorne bolezni tipa 1.
Sladkorna bolezen tipa 2
Sladkorna bolezen tipa 2 je najpogostejša oblika diabetesa, saj jo ima približno 90 odstotkov vseh sladkornih bolnikov in se navadno pojavlja pri starejših odraslih osebah (po 45. letu). Ključna vzroka za nastanek bolezni sta neustrezen življenjski slog in genetske spremembe, ki vplivajo na spremenjeno izločanje inzulina. To pomeni, da gre za prizadeto sposobnost beta celic trebušne slinavke, da proizvajajo inzulin, in/ali povečano odpornost na njegovo delovanje v nekaterih tkivih (predvsem v mišicah) ter čezmerno nastajanje glukoze v jetrih. Vzroki nastanka so lahko posamični, lahko si sledijo ali pa se pojavijo vsi hkrati. Sladkorna bolezen tipa 2 se razvija počasi in se pogosto pojavlja skupaj z drugimi motnjami v presnovi maščob in povišanim arterijskim tlakom. Bolniki prvih nekaj let praviloma nimajo težav, saj se šele po več letih krvni sladkor toliko zviša, da povzroča žejo, pogosto in obilno odvajanje vode ter hujšanje, kar bolnike privede k zdravniku.
Sladkorna bolezen tipa 2 postaja problem v nekaterih etničnih skupinah (afriški Američani, Mehičani, Portoričani … ). Narašča število kroničnih zapletov zaradi te bolezni pri mladostnikih.
Raziskave so pokazale, da razvoj sladkorne bolezni tipa 2 lahko za 80 odstotkov zmanjšamo, če odpravimo dejavnike tveganja ter povečamo skrb za zdrav način življenja. Dejstvo je, da o dejavnikih tveganja ali kroničnih boleznih v mladosti ne razmišljamo. Višji indeks telesne mase je večini le estetsko moteča nadloga, pozneje pa malo povišan krvni sladkor »ne boli«. V neprestani tekmi s časom pozabljamo nase in na svoje zdravje. Pozorni postanemo šele, ko nastanejo hujše zdravstvene težave, ki nas privedejo k zdravniku.
Glede na predvidevanja strokovnjakov se bo do leta 2025 število sladkornih bolnikov v svetu povzpelo na 380 milijonov. Zato je Generalna skupščina Organizacije združenih narodov (OZN) 20. decembra 2006 sprejela resolucijo o sladkorni bolezni, s katero želi povečati splošno ozaveščenost ljudi o tej bolezni in podpreti prizadevanja za njeno zajezitev. Hkrati s sprejetjem resolucije je OZN 14. november, ki se na pobudo mednarodnega združenja za diabetes, že več let praznuje kot svetovni dan sladkorne bolezni, potrdila kot dan Združenih narodov o sladkorni bolezni, v okviru katerega potekajo številne kampanje s skupnim imenom Združimo se v obvladovanju sladkorne bolezni. Letošnja prizadevanja so še posebej namenjena otrokom in mladostnikom, pri katerih se opaža strma porast debelosti in sladkorne bolezni, kar narekuje nujno in intenzivno ozaveščanje mladih o dejavnikih tveganja in bolezni ter pravočasno in pravilno ukrepanje.
Danes naj bi v Sloveniji je živelo 160.000 sladkornih bolnikov. Glede na pojavnost različnih tipov bolezni smo bili (in smo še vedno) primerljivi s preostalimi državami EU: 25 odstotkov naj bi jih imelo moteno toleranco za glukozo, preostalih 75 odstotkov pa naj bi v 96 odstotkih imelo sladkorno bolezen tipa 2, trije odstotki tipa 1 in en odstotek sekundarno ali nosečnostno sladkorno bolezen.
Sladkorno bolezen delimo na: sladkorno bolezen tipa 1, sladkorno bolezen tipa 2, nosečnostno sladkorno bolezen, druge tipe sladkorne bolezni, moteno toleranco za glukozo (MTG) in mejno bazalno glikemijo (MBG).
Nosečnostna sladkorna bolezen (gestacijski diabetes) se pogosteje pojavlja pri nosečnicah s čezmerno telesno težo in pri tistih s sladkorno boleznijo v družini. Pri tej obliki diabetesa gre večinoma za začasno stanje.
Med druge tipe sladkorne bolezni uvrščamo stanja kronične hiperglikemije (zvišana koncentracija glukoze v krvi). Vzroki za nastanek so obolenje trebušne slinavke, različna endokrinološka obolenja, jemanje nekaterih zdravil (kortikosteroidi) in okužbe.
Motena toleranca za glukozo (MTG) je najblažja oblika kronične hiperglikemije in je sorodna s sladkorno boleznijo tipa 2. Mejna bazalna glikemija (MBG) je patološka vrednost glukoze na tešče, ki ne dosega določene diabetične vrednosti. MTG in MBG sta predstopnji v razvoju sladkorne bolezni in pogosto napredujeta v sladkorno bolezen.
Teden zdravja v lekarnah v znamenju diabetesa
Tokratni teden zdravja, ki je potekal od 12. do 17. novembra 2007, so farmacevti v lekarnah posvetili ozaveščanju o preprečevanju nastanka in zdravljenju sladkorne bolezni. Ta na začetku tretjega tisočletja dosega razsežnosti epidemije, saj velja za najbolj razširjeno kronično nenalezljivo bolezen sodobnega človeka. Ker je sladkorna bolezen neozdravljiva, so preventivne aktivnosti še toliko pomembnejše. Možnost za nastanek sladkorne bolezni lahko pogosto zmanjšamo že z zdravo in uravnoteženo prehrano ter rednimi telesnimi aktivnostmi. Ob razvoju bolezni pa je pomembno njeno učinkovito zdravljenje, saj s tem preprečimo ali vsaj omilimo možne zdravstvene zaplete. Kot navadno so bile tudi tokrat v tednu zdravja v lekarnah na voljo informativne zloženke na temo sladkorne bolezni, magistri farmacije pa so bili obiskovalcem na voljo tudi za svetovanje.
Farmacevti v lekarnah si prizadevajo v vsakdanjo prakso vpeljati program farmacevtske skrbi za bolnike s sladkorno boleznijo, ki so ga povzeli po modelu Svetovne zdravstvene organizacije in združenja EuroPharm Forum. V okviru omenjenega programa, ki ga je zelo pozitivno ocenila tudi komisija za medicinskoetična vprašanja, posebej za to nalogo usposobljeni magistri farmacije v lekarnah spremljajo klinične (učinkovitost zdravljenja), humanistične (boljša kakovost življenja) in farmakoekonomske (obvladovanje stroškov) učinke zdravljenja sladkorne bolezni. Poleg samega zdravljenja pa lekarniški farmacevti v okviru programa farmacevtske skrbi sodelujejo tudi pri akcijah ozaveščanja za preprečevanje in zgodnje odkrivanje te bolezni.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 17, december 2007.
