Le redko imamo srečo, da spoznamo človeka, ki ga že od mladosti občudujemo, spremljamo njegovo umetniško pot in se navdušujemo nad njegovimi ustvarjalnimi presežki. Meni se je to zgodilo nedavno in – kar je najlepše – povsem nepričakovano. »Nika, Vesna, prideta tudi vedve?« je rekel Rok, tik preden sta skozi srebrna vrata naše založbe stopila Mia Žnidarič in Steve Klink.
In začel se je sestanek, ki pa je bil mnogo več od pustega poslovnega obreda, bil je toplo srečanje v umetnost zaljubljenih posameznikov. Tu je do besede prišla glasba, in to kakšna! Predstavila sta nam novo glasbeno gradivo, takrat še v procesu nastajanja, oblikovanja in izpopolnjevanja. A bilo je ganljivo, na trenutke je bilo v zraku čutiti delce zaustavljenega časa. Miin glas je zvenel čistejše in bogatejše kot kdaj prej.
Naše sodelovanje je zadihalo s polnimi pljuči in njuno umetniško dete, album Nevidni orkester, že pospešuje srčni utrip ljubiteljev dobre glasbe. Gre za celostno umetnino, skupek ustvarjalnih sil vrhunskih glasbenikov in priznanih solistov, med katerimi so David Jarh, Tadej Tomšič in Primož Grašič. Posebna pozornost je bila namenjena studijskemu snemanju, album je posnet v živo in brez dodatkov, vsaka podrobnost je skrbno premišljena, kar omogoča najvišjo raven zvoka in seveda toliko večji užitek pri poslušanju.
»Ko pojem, čutim odrešitev, čutim, da je vse prav, prevzame me občutek popolnega ugodja, ja, to je trans. Isto se mi zgodi, ko poslušam dobro glasbo, ki mi da občutek popolnosti in raja.«
Mia mi je omenila, da so bile knjige že od malega njene zaveznice in znanilke pomirjujoče tišine; že takrat si je obljubila: »Če bom kdaj pela, bodo to čiste pesmi, brez laži. Za petje potrebujem dobra besedila.« Tako tudi njen novi album odseva sovpadanje besedil in glasbe. Ideja za album se je porodila, ko ji je Feri Lainšček, njen dolgoletni prijatelj, poslal nekaj svojih pesmi, med njimi tudi Nevidni orkester, pesem, ki jo je posvetil Mii oziroma njeni močni želji, da bi pela z orkestrom. Feri Lainšček, sicer bolj znan po svojih romanih kot po poeziji, je eden tistih mojstrov pisane besede, ki s čarobno izrazno močjo oživlja besede v podobe, v zgodbe, ki se nam s pomočjo domišljije spretno odvijajo pred očmi. Tu je Lainščkova lirična slika Miinega poigravanja z inštrumenti:
Nevidni orkester
Za Mio
Ko moj nevidni orkester
začenja večerni program,
se zganejo zidane ladje
in mesto potuje drugam.
Z basom, ki nočna je ptica,
nad strehami plešejo sence,
s klavirjem, ki zvezde prižiga,
zvenijo najlepše kadence.
Nad morji vesoljne tišine
dežujejo zvoki kitare
in boben prepoln je nečesa,
kar čutijo tudi fanfare.
Ko moj nevidni orkester
začenja večerni program,
se okna zazrejo v daljave
in mesto potuje drugam.
V meglicah na robu spomina
razlega se klic klarineta,
pozavne dvigujejo glave
zvedave kot mlada dekleta.
Iz duše gre glas saksofona
v višave brezmejne svobode,
trobente letijo s kometi
po tirnicah skrivne usode.
Igra moj nevidni orkester
v veter zapisane note,
še sama se v pesem spreminjam
z dotikom božanske lepote.
Steve Klink, pianist in skladatelj, je na podlagi pesmi Ferija Lainščka ustvaril glasbo za novi album, namenjen subtilnim ljudem, ki bodo z veseljem prisluhnili svežemu glasbenemu izrazu. »Glasba se mi zdi najpopolnejša oblika umetnosti – zapreš oči in vidiš slike. Vedno sem hrepenela po tem, da bi združila glas, inštrumente in pesniško zgodbo … Mislim, da je to moj najlepši album,« je povedala Mia v enem od najinih pogovorov. Nato sva prisluhnili glasbi in se zazrli skozi okno.
»Glasba se mi zdi najpopolnejša oblika umetnosti – zapreš oči in vidiš slike. Vedno sem hrepenela po tem, da bi združila glas, inštrumente in pesniško zgodbo … Mislim, da je to moj najlepši album,«
Medtem sem pomislila, s kakšno čistostjo njen glas potuje po tej novi glasbeni pokrajini, imenovani Nevidni orkester, in kako doživeto zarisuje sledi življenjskega izkustva. V spomin sem si priklicala Pobarvanko, ki je bila posneta pred desetimi leti, prav tako na Lainščkovo poezijo – tam je Miin glas še punčkasto nežen –, potem komaj poznani album Kaj ti je deklica, ki ga je leta 2000 posnela s simfoniki RTV Slovenija in na katerem najdemo priredbe slovenskih ljudskih pesmi. Tri leta pozneje je posnela album džezovskih standardov A si ti al nisi ti moj ljubi, leto zatem v častitljivi družbi Big banda mojstrovino Preblizu predaleč, kjer je v njenem glasu že izpiljen džezovski občutek, primerljiv z občutljivostjo največjih džezovskih vokalistk. Toda zdi se mi, da je na novem albumu njen glas najbogatejši; v mislih imam zvočno razgibanost, povsem spontano izogibanje monotonosti – jasno je, da Mia svoj glas kot inštrument raziskuje, da ga je skozi vse svoje glasbene postaje izpopolnjevala. Ne nazadnje, da si je upala dvomiti, zato da je lahko napredovala. Vse do vrha.
A kljub uspehom je ostala skromna, iskrena, predana svojemu poslanstvu. Umetnica, ki v srcu čuti valovanje svinga, bluza in džeza. Pevka, ki med glasbene vplive umešča Billie Holliday, Ello Fitzgerald, Sarah Vaughan, Dinah Washington, Nancy Wilson in Etto Jones. Poseben pomen ima zanjo Joni Mitchell, ki ji pomeni močno vez s folk glasbo in nenehen dokaz, kako dobro lahko glasba in besedila sobivajo. Rada se vrača v čas, ko je bila glasba še glasba, ko so nastopali ljudje, ki so v sebi začutili poklicanost. »Ko pojem, čutim odrešitev, čutim, da je vse prav, prevzame me občutek popolnega ugodja, ja, to je trans. Isto se mi zgodi, ko poslušam dobro glasbo, ki mi da občutek popolnosti in raja.«
Woody Allen se v filmu Manhattan vpraša, zakaj je vredno živeti, in v nizu duhovitih odgovorov pravzaprav razkrije stvari, ki ga navdihujejo. In kaj navdihuje Mio Žnidarič? »Narava, sprehodi po gozdu z Bajko in Žužo, dnevi, ko zapade sneg, čeprav je že pomlad, stvari, ki se ne zdijo pomembne, a so lepe, Jacques Prevert, besedila Joni Mitchell, Steve. Moj ljubi potuje s klavirjem. Moj ljubi ve dobro, da veter zapomni si vse melodije. Raznosi jih, kakor je treba, najlepšo pa zame kje skrije …«
Mia ima rada nastope, zna čutiti oder in ustvariti magnet med sabo in poslušalci; pravi, da takrat postane »vrač, močna ženska.« Njeno petje govori o intenzivnem občutenju življenja, zato se marsikoga dotakne in ga gane. V njej je igriva razposajenost in hkrati topel mir, ki izhaja iz negovanja zasebnosti. Na eni strani glasbena mojstrovina Nevidni orkester, na drugi strani, nekje v naravi, Mia in Steve in dve vilinski pasji bitji, Bajka in Žuža.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 21, april 2008.
