Ste se že kdaj vprašali, kako lahko celo prek telefona zelo hitro ugotovimo, ali je naš sogovornik dobre ali slabe volje, da je morda zaskrbljen ali pa navdušen? Glas je tisti, ki nas izdaja. Človeško uho hitro zazna spremembe glasu pri sogovorniku, zato je glas eden najboljših pokazateljev, kako se počutimo in kakšnega razpoloženja smo. Kot pravi dr. Irena Hočevar Boltežar s Klinike za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo, je glas ogledalo naše duše. A v osnovi je glas povsem fizikalni pojav.
Zgodba našega glasu se začne v pljučih. Tok zraka, ki prihaja iz pljuč, zaniha glasilki, ki se stikata in razmikata, in s tem nastane zvok. Saj se spomnite, ko smo v mladosti »pihali v travico«? Princip je enak.
A glasilke oddajajo le osnovno frekvenco glasu. Govor, to so različni glasovi, samoglasniki in soglasniki, pa nastane v odzvočni cevi, s pomočjo tako imenovanih artikulatorjev. Odzvočna cev se začne že v delu grla nad glasilkami in se nadaljuje v žrelo ter ustno in nosno votlino. Tu naš glas dobi dodatne akustične značilnosti, nekatere frekvence so ojačajo in te so osnova za razlikovanje samoglasnikov. Soglasnike pa oblikujemo z artikulatorji, to so ustnice, zobje, čeljustni greben, jezik, mehko in trdo nebo, ki jih pri izgovorjavi postavljamo v določene položaje, jih pripremo ali zapremo. Če ob tem glasilki zanihata, izustimo zveneče soglasnike. Če pa glasilki ne zanihata, so ti nezveneči.
Značilnosti glasu lahko spreminjamo
Dolga in široka odzvočna cev (torej dolg vrat, prostorno žrelo in prostorna ustna votlina) ojača nižje frekvence v glasu. Če je odzvočna cev krajša in ožja, pa je glas višji. Vendar pa iz ozadja naš glas vedno dirigirata glasilki. Če sta kratki, ozki, tanki in bolj napeti ter nihata z visoko frekvenco, nastane visok glas. A vendar lahko včasih koga tudi prelisičimo s svojim glasom. Če na primer grlo »potegnemo navzgor«, se bo naš glas zvišal in obratno. Barvo in višino našega glasu torej lahko spreminjamo. Včasih namenoma, največkrat pa se to dogaja povsem nezavedno. Kot je razložila dr. Irena Hočevar Boltežar, se višina našega glasu nezavedno spreminja z razpoloženjem: »Če smo bolj napeti, na primer, bolj stiskamo odzvočno cev, kar se pozna na glasu.« In prav zaradi te povezave med razpoloženjem in glasom pravimo, da je glas ogledalo naše duše. Hitro nas izda.
Spreminja pa se tudi z leti
Približno do osmega leta glasilke pri fantih in dekletih rastejo enako hitro. Nato pa se začnejo razlike in po osmem letu že lahko ločimo fantovski in dekliški glas. V puberteti pa pod vplivom spolnih hormonov fantom glasilke zrastejo precej bolj kot dekletom in zgodi se velika sprememba v višini glasu, pravi sogovornica: »Glasilki sta daljši, poleg tega pa fantje postanejo močnejši, večji, dobijo večjo odzvočno cev in vse to vpliva na znižanje glasu.«
Ko se otrok rodi, sta njegovi glasilki dolg dva do tri milimetre. Pri odrasli ženski sta dolgi 12 do 17 milimetrov, pri moškem pa 17 do 23 milimetrov.
Na stara leta se glas spet spremeni. Za dober glas je potreben dober izdih, pravi sogovornica: »V starosti se pljučna funkcija poslabša, mišice so šibkejše, receptorjev za kontrolo glasilk je manj, glasilki in cel vokalni aparat se starajo. Takrat se ženskam glas običajno malce zniža, moškim pa malce zviša.« A kot je še dodala, na srečo obstaja več starih ljudi kot starih glasov.
Glas lahko tudi zlorabljamo
Če bi naš glasovni obseg razdelili od najnižjega do najvišjega po tretjinah, je naš pogovorni glas na meji med spodnjo in srednjo tretjino, vendar pa se naš glasovni in pevski glas razlikujeta. Pevci, na primer, včasih želijo doseči nemogoče v svojem glasovnem razponu. »Tu lahko pride tudi do zlorab glasu, « poudarja sogovornica. »Če pevec poje v glasovnem obsegu, ki ga zmore brez večjih naporov, potem ni problematično, če v petju hitro menjava visoke in nizke tone. Seveda je to lahko naporno zanj, a pevci običajno vedo, kaj zmorejo s svojim glasom. Če pa na primer baritonist, ki vodi otroški zborček, otroške pesmi prepeva s falsettom in skuša še preglasiti zborček, pa je to že skoraj zloraba glasu. Zloraba glasu je tudi pačenje, podobno oponašanju živali ali motorjev.«
Od zlorabe glasu do poškodbe glasilk
Kadar v fizični aktivnosti pretiravamo, je posledica običajno bolečina in včasih tudi poškodba. »Le predstavljajte si, da namesto predvidenih 30 počepov pretiravate in jih naredite 300? Otekla vam bodo kolena. Enako velja za glas,« pravi dr. Irena Hočevar Boltežar. Lahko gre za napačno rabo glasu, ko se preveč napenjamo ob govorjenju, ali pa je govorjenja ali petja pač količinsko preveč. Pa tudi omenjena zloraba glasu lahko povzroči funkcionalno motnjo v glasu: »Takrat pri pregledu grla sicer ni opaznih poškodb, vendar pa mišice, ki sodelujejo pri tvorbi glasu, zaradi prevelike napetosti delujejo napačno.«
Takšne poškodbe so pogoste, najpogostejše pa pri poklicnih govorcih: »Ljudje, ki morajo poklicno veliko govoriti, tudi ob prehladu, virusnem vnetju glasilk, ki je najpogostejši vzrok hripavosti, ne prenehajo z govorjenjem,« pravi. In posledice? »Glasilki lahko zaradi teh razlogov premočno »tolčeta« skupaj. Na mestu, kjer se najbolj stikata, zato lahko nastanejo vozlički, polip, cista, glasilki otečeta, nastane hematom ali druga organska sprememba.«
Poškodbe je možno pozdraviti
Poškodbe so ozdravljive, še doda sogovornica: »Vozlički na glasilkah, ti so bolj pogosti pri ženskah in otrocih zaradi višjih frekvenc glasu, lahko izginejo sami od sebe, ko začnemo spet normalno uporabljati svoj glas ali zmanjšamo glasovni napor. Če pa obremenitve glasu ne zmanjšamo, se bo ta oteklina zabrazgotinila. Takrat je rešitev le še kirurški poseg.« Splača se torej skrbeti za svoj glas.
Kako poskrbeti za svoj glas
Dr. Irena Hočevar Boltežar je izpostavila nekaj glavnih napotkov, kako lahko poskrbite, da bo vaš glas služil svojemu osnovnemu namenu:
Prilagodite obremenitve glasu svojim zmogljivostim. Ne pozabite, glasovne obremenitve ne povzročata zgolj govor ali petje, temveč tudi kašljanje, odhrkavanje, oponašanje živali, vpitje, oponašanje motorjev, cviljenje, kihanje. Če vas torej zvečer čakajo pevske vaje, varčujte z glasom čez dan.
Voda, voda, voda! Glasilki sta prekriti s tanko plastjo sluzi, ki se tvori v lažnih glasilkah nad glasilkami. Če smo dehidrirani, se ta sluz ne more tvoriti, kar povzroči drgnjenje glasilk in sčasoma poškodbo. Na dan mora naše telo prejeti dva do tri litre vode iz hrane in pijače. Če pa je naš glas tudi naš poklic, pa v delovnem času popijmo vsaj liter vode.
Kajenje še nikomur ni koristilo, škodilo pa mnogim. Tudi vaš govorni aparat ne mara cigaretnega dima.
Ne poskušajte preglasiti okolice. Če se pogovarjate v glasnem okolju, se približajte sogovorniku in se obrnite proti njemu ter ne govorite prehitro.
Hrana. Kislina iz želodca draži glasilke. Dve uri pred spanjem se izogibajte hrani, popijte zgolj kozarec vode ali skodelico čaja. Izogibajte se mastni, sladki in začinjeni hrani, šumečim pijačam, alkoholu in kavi. Takšna prehrana vam bo pomagala tudi pri drugih težavah, ne zgolj pri dobrem glasu.
Prisluhnite telesu. Z glasilkami ravnajmo previdno, enako kot z rokami in nogami. Z zvitim gležnjem se ne bomo podali na polurni tek. Če smo hripavi, pa bodimo raje tiho.
