Franček Knez: Ožarjeni kamen

(odlomek iz knjige, Založba Sanje 2009)

Življenje je kot gorski travnik, poln je redkih trav. Med njimi rastejo cvetlice nežno milih barv. Nekatere širijo opojen vonj, druge ponosno razkazujejo svoj cvet. Nekatere rože so tudi brez vonja in vsaka nam ne diši. Rastejo tudi take, ki imajo neopazen cvet, a ko te oplazi njihov zobati list, na koži pusti rdečo, pekočo liso. Če boš zavzeto iskal, boš lahko našel trpko, kislo zel, pa tudi bilke, ki v sebi hranijo skrivnostno moč. Rosa jih umiva in sonce jih zlati. A v viharjih, ob hudi uri, se osuje in odlomi marsikakšen cvet. Gorski travnik zacveti pozno na pomlad, v poletnih sapah cvetovi valovijo, na jesen se milo cvetje osuje. Na pragu zime njihovo seme leže zemlji v naročje.

Ožarjeni kamen

Vsega je bilo obilo, veselja, in žalosti in smeri, da bi jih bilo povprečnežu dovolj za pet življenj. A vse je le odsev. Naj je blisk strele še tako slepeč, o sami streli ne pove dosti. V življenju iščemo srečo, a jo najdemo tam, kjer je nismo iskali. Če ga opazujemo, tudi ta svet ni trden, ena sama trdna stvar ga ne podpira. Vse je gibanje in v tem gibanju spi minljivost.

Prijatelji me kličejo Franček in moj priimek je Knez. Plezam od leta 1973 in preplezal sem 5460 smeri, od teh prvenstvenih 790. Zelo lahkih smeri in pristopov na vrhove nisem štel.

V gorah je vse polno lepot, ki mamijo, in korak jim nadvse lahkotno sledi. Vodijo v širjave, da zavonjaš duh neznanega sveta. V njem se sliši le udarec lastnega srca. Zveni tišina, ki jo pijem iz kristalne čaše.

Prijatelji in znanci so mi pogosto prigovarjali, naj napišem knjigo. Pa sem zamahnil z roko in nadležno misel pregnal v oddaljen, skrit kot, da me ne bi več vznemirjala. Tolažil sem se z mislijo, da pisanje ni zame. A čez čas me je spet kdo izzval, in nazadnje sem sprejel izziv. Tako so zdaj tu, zgodbe iz sveta, ki mi je nadvse drag. Okorno sem jih spravil na papir. Vidim jih le kot odsev na gladini vode. V njih so veselje, žalost, strah, pogum, hrepenenje, ljubezen, poraz in neznaten prah večnosti – sreča. Vsa ta in še več drugih občutij se je globoko zarezalo vame. Tu so pustila divjo, globoko sled, ki jo počasi, a vztrajno briše pozabljenje v času.

Hvala duši prija in jo uspava. Graja jo žalosti, a žalost jo drami v uporno vztrajnost. Ta me vodi v vsak nov dan. Da si bom lahko nekoč, ko se čas izteče v krog življenja, rekel: »Drzna je bila ta pot.«

Več informacij o knjigi in avtorju najdete na spletni strani Založbe Sanje: www.sanje.si ali po telefonu: 01/514 16 28.

Frančka doživljam kot slovensko narodno bogastvo, kar je naredil, je svojevrsten unikum ... Pri knjigi je zanimivo, da je bolje predstavil štajerski alpinizem, zato sem še dodatno vesel.
- Viki Grošelj

Franček je guru slovenskega modernega alpinizma.
- Silvo Karo

Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 33, maj 2009.