Pri zdravljenju epilepsij nenadzorovana menjava zdravil ni priporočljiva
Epilepsije so skupina bolezni, pri katerih se pojavljajo epileptični napadi. Večinoma so nepredvidljivi, največkrat brez očitnega sprožilnega dejavnika, ki bi jih izzval. Po obliki in posledicah so zelo različni. Pri nekaterih je velika možnost poškodb zaradi nenadnih padcev, pri drugih so znaki tako blagi, da jih čutijo le bolniki sami, tretjih se bolniki niti ne spomnijo, očividci pa opazijo nenadno neodzivnost in kratkotrajno nesmiselno vedenje. Epileptični napadi se lahko pojavljajo večkrat v enem dnevu, lahko pa tudi zelo redko, na vsakih nekaj let.
Vzroki za nastanek epilepsije so prav tako zelo različni. V otroštvu so med najpogostejšimi prirojene motnje metabolizma ali dozorevanja možganov, v kasnejših življenjskih obdobjih epilepsijo pogosteje povzročijo tumorji, poškodbe in tudi nekatere genetske bolezni, medtem ko je v starosti najpogostejši vzrok možgansko-žilna bolezen.
Zdravljenje epilepsije
»V dobrih sto letih, od prvih zdravil za preprečevanje epileptičnih napadov in ob razvoju novejših, je epilepsija postala dobro ozdravljiva bolezen, « razloži asist. mag. Bogdan Lorber, dr. med., spec. nevrologije. Epilepsija je tako postala uspešno zdravljena, saj bolniki ob ustreznem zdravljenju kar v 80 odstotkih primerov epileptičnih napadov nimajo. Vendar je različnih vzrokov za epilepsijo veliko, tako da o vzročnem zdravljenju povprek težko govorimo, poudarja dr. Lorber: »Pri nekaterih vzrokih obstaja tudi vzročno zdravljenje, vendar tudi pri teh uporabljamo zdravila za preprečevanje napadov, ki delujejo preko različnih mehanizmov v nevronih. S tem se zmanjša verjetnost nastanka epileptične hipersinhrone aktivnosti v skupinah nevronov.«
Zdravil je vedno več
Ne zgolj po količini, temveč tudi po kakovosti, poudarja dr. Lorber. Novejša so od starejših boljša predvsem po profilu neželenih učinkov. To pomeni, da imajo zdravila večjo prenosljivost, obenem pa manj součinkovanj z drugimi zdravili. Čeprav v statistični povprečni učinkovitosti zdravil ni bilo velikega napredka, pa dr. Lorber poudarja, da se z vsakim novim zdravilom poveča možnost, da bo posamezen bolnik ob zdravljenju z njim brez napadov in bo zdravilo bolje prenašal.
Zdravilo proti epilepsiji predpiše zdravnik
Kadar je diagnoza epilepsije očitna in so jasni tudi vzroki zanjo, na primer kronično stanje po poškodbi ali po možganski kapi, lahko protiepileptično zdravilo uvede osebni ali družinski zdravnik. Večinoma pa so bolniki po prvih epileptičnih napadih relativno hitro pregledani pri nevrologu. Ta se za uvedbo protiepileptičnega zdravila odloča po več kriterijih, pravi dr. Lorber: »Pri izbiri se ravna po pričakovani učinkovitosti za vrsto epileptičnih napadov ali epilepsije in po najverjetnejših neželenih učinkih, ki jih pri posameznem zdravilu lahko pričakuje.«
Kadar je diagnoza epilepsije očitna in so jasni tudi vzroki zanjo, lahko protiepileptično zdravilo uvede osebni ali družinski zdravnik. Večinoma pa so bolniki hitro pregledani pri nevrologu, ki se za uvedbo protiepileptičnega zdravila odloča po več kriterijih.
Pri ženski, ki načrtuje nosečnost, se bo nevrolog tako izogibal zdravil, ki veljajo za najbolj teratogena, pri depresivnih ali pri bolnikih z zgodovino psihoze ne bo predpisal zdravil, ki lahko psihozo sprožijo, pri debelih se bo izognil zdravilom, ki povečujejo telesno težo, in podobno. »In seveda, pri zdravljenju absenc in miokloničnih epileptičnih napadov ne bo predpisoval zdravil, ki po pravilu stopnjujejo ti vrsti epileptičnih napadov,« še doda sogovornik.
Napačno zdravilo lahko poveča celoten strošek zdravljenja
V zadnjem času se pogosto pojavljajo vprašanja o zamenljivih listah zdravil, tudi na področju zdravljenja epilepsij. Cilj takšnih list je zmanjšati stroške zdravljenja. Če bi to pomenilo več denarja za druge potrebe v zdravstvu, je to dobrodošla novost. Vendar pa je Mednarodna liga proti epilepsiji, svetovno strokovno združenje, že pred leti opozorila, da je lahko zamenjevanje protiepileptičnih zdravil za bioekvivalentna zdravila z isto učinkovino v seštevku stroškov zdravljenja in posledic neuspešnega zdravljenja precej dražje od prihranka zaradi uporabe trenutno najcenejšega zdravila.
Priporočilo Mednarodne lige proti epilepsiji je, da se protiepileptičnih zdravil ne zamenjuje za bioekvivalentna. Bolnik mora torej jemati enako zdravilo, kot ga je dobil ob začetku zdravljenja s to učinkovino.
Bioekvivalenca je namreč določena z največjim intervalom odstopanja od referenčnega zdravila, pri čemer je ta interval pri protiepileptičnih zdravilih preširok. »Epilepsija je namreč epizodična bolezen, pri kateri ni stalnih ali merljivih znakov, po katerih bi ocenjevali učinkovitost zdravljenja pred pojavom epileptičnega napada. Hkrati pa že en sam napad pri skupini bolnikov, ki so bili dobro zdravljeni, povzroči velike zdravstvene in socialno-ekonomske posledice,« opozarja dr. Lorber. Bolnik, ki je na primer smel voziti avto, ker že več kot dve leti ni imel epileptičnih napadov, bo ob ponovnem napadu to pravico izgubil. Ob tem bo morda izgubil službo, ker se ne bo mogel voziti na delo. Obenem pa ne smemo zanemariti možnosti, da bi ob ponovnem epileptičnem napadu zaradi manjše učinkovitosti bioekvivalenčnega zdravila s preveliko toleranco med vožnjo lahko povzročil prometno nezgodo s tragičnimi posledicami.
Lista zamenljivih zdravil obstaja, vendar ...
Kot pravi dr. Lorber, zdravniki v klinični praksi opažajo, da se bioekvivalenčna protiepileptična zdravila po pogostosti neželenih učinkov in po učinkovitosti med seboj razlikujejo: »Morda bi bilo zdravilo enega proizvajalca bolj učinkovito pri posameznih bolnikih in bioekvivalenčno zdravilo drugega proizvajalca pri drugih bolnikih, vendar bi bilo to pri nenadzorovani menjavi zdravil v lekarnah nemogoče spremljati. S tem namreč zdravnik ne bi mogel vplivati na izbor zdravila, ki bi ga bolnik prejel.«
Priporočilo Mednarodne lige proti epilepsiji je, da se protiepileptičnih zdravil ne zamenjuje za bioekvivalentna. Bolnik mora torej jemati enako zdravilo, kot ga je dobil ob začetku zdravljenja s to učinkovino. Pri tem ni pomembno, ali je bolnik zdravljen z originatorjem ali katerim koli zdravilom z enako učinkovino.
»Ob sedanjih podatkih o razlikah med bioekvivalenčnimi protiepileptičnimi zdravili bi za bolnike, ki imajo veljavno vozniško dovoljenje, po menjavi zdravila veljala prepoved vožnje za šest mesecev. To pa je nesprejemljivo velika cena,« še doda dr. Lorber, ki zato bolnikom svetuje, da v lekarni ne sprejmejo zdravila, ki ni enako tistemu, ki so ga jemali doslej.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 76, oktober 2013.
