Upava, da je naslov tega prispevka dovolj sporočilen že sam po sebi in ob vprašanju, »Katera je enotna evropska telefonska številka za klic v sili?« niste več v zadregi. Morda ste celo vzkliknili olajšujoči »Aha!«. Če pa ste še vedno v dvomih, potem je enajsti februar namenjen tudi vam. 11. 2. 2008 je bil izbran kot prvi dan klica v sili. Namen te odločitve je, da bodo prebivalci Evropske unije bolje ozaveščeni o številki 112. To številko namreč pozna le petina Evropejcev.
Številko 112 so kot edino evropsko številko za klic v sili uvedli, da bi ljudem omogočili prost dostop do ustreznih reševalnih služb po celotnem območju Evropske unije. Vedno več Evropejcev potuje v druge države bodisi poslovno, zaradi zabave ali potovanja samega. Zato je uvedba enotne evropske številke dobrodošla. Vendar raziskave kažejo, da večina te skupne številke ne pozna, čeprav države Evropske unije vsako leto prepotuje 150 milijonov Evropejcev.
Klic na številko 112 je v vseh državah EU brezplačen tako s stacionarnih kot tudi z mobilnih telefonov. Telekomunikacijski operaterji morajo reševalnim službam zagotoviti tudi podatke o lokaciji kličočega, tako da lahko ti hitreje najdejo žrtve nesreč. Takšno lociranje kraja klica je podlaga za uvedbo sistema tako imenovanega e-klica – samodejnega obveščanja o prometnih nesrečah. S tem sistemom naj bi bili do leta 2010 opremljeni vsi novi avtomobili v Evropski uniji. Če se bo zgodila huda nesreča kjer koli v Evropi, bo tako opremljen avtomobil sam poklical najbližji center za pomoč na številko 112. S klicem se bodo posredovale osnovne informacije o nesreči, z natančno lokacijo nesreče vred. Ta možnost je odločilna še zlasti takrat, ko ni očividcev dogodka, nihče od potnikov pa se ni sposoben odzivati oziroma poklicati pomoči.
Slovenija je številko 112 uvedla med prvimi v Evropi leta 1997, poskusno pa že v zadnji četrtini leta 1996. Prav tako je naša država ena redkih, ki ima usmerjanje klicev s številke 112 iz stacionarnega in mobilnega omrežja urejeno tako, da klicatelj z največjo zanesljivostjo dobi pristojni regijski center za obveščanje na določenem območju. Vendar je med državljani Slovenije številka 112 kot enotna evropska številka za klic v sili slabo prepoznavna. Eurobarometrova raziskava je pokazala, da evropsko številko za klic v sili pozna le 13 odstotkov Slovencev. Najbolje so obveščeni Bolgari in Čehi, najslabše pa Danci, Grki, Britanci, Italijani in Švedi.
Ugotovitve raziskave, ki smo jo izvedli na Univerzi v Ljubljani, Visoki šoli za zdravstvo, so pokazale, da je številka 112 po desetih letih obstoja dobro prepoznavna kot nacionalna številka za klic v sili. 90 odstotkov vprašanih bi, če bi se zgodila nesreča v Sloveniji, poklicalo prav to številko. Anketirani pa v veliki večini niso vedeli, da je to hkrati tudi enotna evropska številka. Večji delež poznavanja se je pokazal pri višje izobraženih, pri moških in v starostni skupini od 30 do 60 let. Največ anketiranih se je prvič seznanilo s številko v javnih medijih (radio, televizija, časopis) in v šoli. Večina anketiranih, 74 odstotkov, pa v življenju še nikoli ni uporabila ali potrebovala številke za klic v sili.
Države članice EU morajo poskrbeti za večjo ozaveščenost javnosti o številki 112, saj velika večina anketiranih meni, da številka ni dovolj prepoznavna. Izkoristiti bi bilo treba več priložnosti za promocijo številke in več informiranja o tej temi v medijih. Z učinkovito kampanjo za boljše poznavanje številke 112 bi lahko preprečili 5000 smrtnih primerov letno. Pravega pomena te številke se zavemo šele, ko jo iz takšnega ali drugačnega razloga nujno potrebujemo. To še zlasti velja, če je ogroženo človeško življenje. Takrat so pomembne sekunde in ni časa, da bi brskali po telefonskem imeniku ter iskali ustrezno telefonsko številko!
Čeprav vas bo morda spoznanje o enotni evropski številki za klic v sili opogumilo, da se boste samozavestneje odpravili na pot v tujino, je previdnost vendarle še vedno na prvem mestu. Največ, kar lahko naredite, je, da nesrečo preprečite. Klic na številko 112 naj bo res le izhod v sili!
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 30, februar 2009.
