V človekovem telesu so elektroliti zelo pomembni. S svojimi lastnostmi in predvsem z električnim nabojem so osnova mnogim kemičnim interakcijam v telesu, ki potekajo med metabolizmom. Brez njihovega ravnotežja ni življenja.
Elektroliti regulirajo vsebnost vode v telesu, presnovo in dihanje celic, vzdržujejo puferske sisteme, omogočajo prenos živčnih impulzov, zagotavljajo reprodukcijo in rast organizma. Elektrolite v telo vnašamo s prehrano in tekočinami, ob neustreznem elektrolitskem ravnotežju pa jih vnašamo tudi s prehranskimi dopolnili in z zdravili.
Kaj so elektroliti?
NATRIJEVI IONI (Na+) so vodilni elektroliti zunajceličnih tekočin in prehajajo v celico skozi njeno membrano z aktivnim transportom. Vplivajo na številne kemijske reakcije v telesu, zlasti v živčnih in mišičnih celicah. Tako natrijevi ioni nadzirajo in regulirajo volumen telesnih tekočin ter uravnavajo vodno ravnotežje telesa.
V telo jih vnašamo s slano hrano in mesninami, iz telesa pa se izločajo preko ledvic v urinu, v manjših količinah z blatom in znojem. Koncentracija natrija v krvi je omejena v relativno ozkem intervalu (135–145 mmol/L), vsakršno odstopanje pa povzroča resne zdravstvene težave.
KALIJEVI IONI (K+) so poglavitni elektroliti znotrajceličnih tekočin. So vodilni regulator celične encimske aktivnosti in vsebnosti vode v celici. Sodelujejo pri prenosu električnih živčnih impulzov v srčni mišici ter impulzov v skeletnem, prebavnem in pljučnem tkivu. Pomagajo vzdrževati kislinsko-bazno ravnotežje s celično izmenjavo z vodikovimi (H+) ioni. Njihova koncentracija v krvi znaša 3,5–5,0 mmol/L. Živila, bogata s kalijem, so banane, špinača, paprika, paradižnik, pomaranča, datlji, smokva, rozine, redkvica, arašidi, sončnična semena. Iz telesa se kalij izloča skozi ledvice v urinu, z blatom, z znojenjem in s slino. Več kalijevih ionov se izloča takrat, ko se zaužije preveč natrijevih ionov, in obratno.
Največji delež elektrolitov v telesu predstavljajo KALCIJEVI IONI (Ca2+). Večina teh ionov (99 %) je vezana v kosti in zobe. V krvi je koncentracija kalcijevih ionov 2,1– 2,5 mmol/L. Ioni tudi povzročajo mišično krčenje, uravnavajo vzdraženost živčevja in strjevanje krvi ter sodelujejo pri absorpciji vitamina B12. Te ione vnašamo v telo z mlekom, mlečnimi izdelki, sezamom, tofujem, suhimi figami, sardinami v olju. Iz telesa pa se izločajo z urinom, blatom, žolčem in znojem. Pravilne vrednosti kalcijevih ionov v telesu uravnavajo vitamin D, paratireoidni hormon žleze obščitnice in hormon kalcitonin iz žleze ščitnice.
Večino MAGNEZIJEVIH KATIONOV (Mg2+) najdemo v celicah, zlasti v celicah srčnega, kostnega, živčnega in mišičnega tkiva. So drugi (za kalijem) najpomembnejši kationi znotrajceličnih tekočin. Sodelujejo pri presnovi ogljikovih hidratov in beljakovin. Pomagajo vzdrževati normalno vrednost kalija v celicah ter električno aktivnost v celičnih membranah živčnega in mišičnega tkiva. Normalna koncentracija magnezijevih ionov v krvi je 0,8–1,3 mmol/L. Magnezij najdemo v mnogih živilih, zlasti v žitu, figah, kakavu, oreških, sončničnih in bučnih semenih. Izloča se z urinom.
ŽELEZOVI IONI (Fe2+) so kationi, ki sestavljajo hemoglobinske molekule v eritrocitih. Ioni nase vežejo kisikove molekule v pljučnih mešičkih, ki jih potem eritrociti odnesejo potrebnim celicam v telesu. V krvi znaša njihova koncentracija 9,0–26,9 μmol/L, pri čemer imajo moški večje vrednosti koncentracije železa kot ženske. Pridobimo ga z mesno hrano, rumenjakom, sezamom, suhimi marelicami in slivami, tunino, raki in sardinami.
Poglavitni zunajcelični elektroliti, ki jih najdemo v krvi in limfi, so KLORIDNI ANIONI (Cl−). Njihova krvna koncentracija je 100–106 mmol/L. Večinoma sodelujejo z natrijevimi ioni, kjer vzdržujejo ozmotski pritisk krvi, določajo kislinsko-bazno ravnovesje človekovega telesa, zlasti ko se kisik in ogljikov dioksid izmenjata v rdečih krvnih celicah. Kloridni anioni so potrebni za nastajanje klorovodikove kisline v želodčni sluznici. Prisotni so v slani hrani, s katero vstopajo v naše telo. Izločajo se z urinom.
BIKARBONATNI IONI (HCO3−) so poglavitni elektroliti, ki tvorijo bazični pufer v telesu, v zunanjih in notranjih celičnih tekočinah. Vzdržujejo kislinsko-bazično ravnotežje. Presežek ionov izločajo ledvice. Izločajo pa se lahko tudi kot molekula ogljikovega dioksida (ki nastane s kemijsko reakcijo) preko pljuč z dihanjem.
FOSFATNI IONI (PO43−) so poglavitni elektroliti v celicah telesa. Tvorijo pufer v celičnih in izvenceličnih tekočinah ter vzdržujejo kislinsko-bazno ravnotežje. Sodelujejo pri mnogih kemijskih reakcijah v telesu. Anioni pomagajo vitaminom B do večje učinkovitosti in sodelujejo pri metabolizmu ogljikovih hidratov. Najdemo jih v govedini, svinjini, suhem fižolu. Koncentraciji fosfatnih in kalcijevih ionov sta obratno sorazmerni količini. Večja koncentracija enega vodi v padec koncentracije drugega.
JODIDNI IONI (I−) so sestavine ščitničnih hormonov – trijodotironina in tiroksina. Hormona sta zelo pomembna pri uravnavanju celične presnove. Za proizvodnjo obeh hormonov mora žleza ščitnica najprej jodidni ion oksidirati v jod, nato pa iz njega sintetizirati hormona, pri čemer za prvega potrebuje tri, za drugega pa štiri atome joda. Da hormoni lahko stalno nastajajo, je potrebno stalno dovajati jodidne ione s prehrano (morska hrana, jodirana sol).
Nesorazmerje elektrolitov povzroča bolezni
Normalne vrednosti vseh elektrolitov dosežemo z zdravo in uravnoteženo prehrano. Neustrezno razmerje med njimi pa povzroča različne bolezni. Izredno veliko elektrolitov se izgubi z močnim potenjem in diarejo, ženske izgubljajo železo med menstruacijo.
- Prevelika vsebnost natrijevih ionov povzroča zastajanje vode v telesu in večji krvni pritisk.
- Prava koncentracija kalijevih ionov je zelo pomembna za pravilno delovanje srca.
- Magnezijevi ioni preprečujejo mišične krče, železovi slabokrvnost.
- Pomanjkanje kalcijevih in fosfatnih ionov ter vitamina D vodi do mehkih kosti (rahitis pri otrocih, osteomalacija pri odraslih) in krhkih kosti (osteoporoza).
- Ob pomanjkanju joda se poveča žleza ščitnica in vrat postane odebeljen.
Elektrolitsko neravnovesje ugotavljamo s pregledom krvi. Na osnovi izvida bo zdravnik sklepal na bolezen in predpisal ustrezna zdravila, morda tudi dieto. Z njo se omejuje vnos tistih snovi, ki jih je v telesu preveč, oziroma poveča vnos snovi, ki jih primanjkuje.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 68, december 2012.
