Vreme se je obrnilo nazaj na zimsko, počasi pa že zmanjkuje zalog prave zimske hrane. Pečenic, krvavic, kislega zelja in repe ter vseh sort gomoljev, ki so zdržali do sem. Vsa ostala hrana je za ta letni čas basen, bi rekel moj prijatelj Žiga.
In ima popolnoma prav. Zelenjava, ki preživi zimo, so krompir, pesa, zelje in črna redkev, če so seveda pravilno shranjeni v kleteh. Če prištejemo sem še domače koline in posušene stročnice, žita in na primer še ajdovo kašo, pa se nabor živil za ta letni čas že kar razširi. Zato se zelo strinjam s sabo, ko ugotavljam, da je nesmiselno pozimi kupovati paradižnike, papriko, bučke in podobne letne stvari, ker ni naravno, da rastejo v trgovini, če jih pa na polju ni. Ja, jih pa uvozijo s Sicilije. Ja, po moje. In na Sicilijo jih iz Tunizije pripelje moj stric in do Tunizije jih mogoče mora tudi nekdo pripeljati z juga Afrike. Tak izlet enega paradajza pa logično kar nekaj stane, razen če ni z Nizozemske, od koder prihajajo paradajzi lepi in isti in nikoli ne zgnijejo.
Tako imamo v velikih trgovskih centrih in tudi na tržnicah na razpolago vso zelenjavno zdravje sedem dni na teden po ne ravno nizkih cenah.
Vsi se strinjamo, da je v naši deželi treba napraviti revolucijo. Malokdo od nas se zaveda, da moramo revolucijo najprej napraviti pri sebi oziroma v sebi, da bi lahko spreminjali sistem. Kako in na kakšen način, nam pa ni čisto jasno. Jaz imam en delček rešitve, ki ga sedaj že nekaj časa tudi zavzeto izvajam.
Namesto da grejo paradajz, paprika in bučka na nekajtedenski izlet iz Afrike v Slovenijo, grem jaz na izlet do najbližjega kmeta. Na medmrežju lahko brez problema poiščete najbolj ekološko in podobno usmerjene pridelovalce hrane in jih obiščete.
Okolica mojega rojstnega kraja je polna kmetij, žal je pa moj rojstni kraj prepoln trgovskih centrov. Izgleda, kot da smo največji turistični center z deset tisoč apartmaji za štirideset tisoč gostov, ki jih je treba nahraniti vsak dan, in bog ne daj, da bi zmanjkalo teh mega montažnih kvadrov. Za vsak slučaj bi lahko še en tak center stlačili mogoče nekam na sam začetek kraja. Ob reko, da se zlije z okolico.
Mojega kmeta ni na nobenem zemljevidu in zame tudi ne rabi biti, saj že cel mesec gnjavim okoli in sprašujem, kdaj bo že ta berivka in mlada špinača. Vedno dobim isti odgovor: »Ja, posejali smo, ko se bodo temperature dvignile, bo pa hitro pognalo.« Odgovor je tako preprost, da te lahko celo zmede, a je edini pravi. Predvsem biološki.Ja, mhm. Kaj pa sedaj? Špar, Tuš, Merkator, tržnica?
»Ja ne, gospod. Krava je povrgla prejšnji teden in imamo že spet mleko.« Kako, imajo že spet mleko? Kaj prej ga niste imeli? Ja kak kmet pa ste? Kaj pa sploh naj jaz z domačim mlekom? Kaj ni strupeno?
»Ja ne, gospod. Res ni pasterizirano in homogenizirano, ima pa mogoče bolj poln okus in malo več maščob. Jaz ga pijem kar surovega, moja mama ga pa raje prekuha. Sicer pa, če ga daste v lončeno skledico in pustite kak dan na sobni temperaturi, se bo lepo skisalo. Pustite še dva dni v hladilniku in ga pojejte skupaj z žganci. Če se vam zahoče dobre kremne juhe, boste z vrha kislega mleka pobrali smetano in jo uporabili za kuho.
Če bi radi sami pridelovali skuto, potem morate na nizki temperaturi najprej mleko skisati in ga še pogrevati do skute. Pri tem pazite, da ne grejete preko 40 stopinj, in to je to. Ko boste skuto odcedili, lahko preostalo sirotko pijete vsako jutro na tešče za dobro prebavo in zdravje nasploh, kako boste uporabili skuto vam pa, gospod, menda ne rabim razlagati.
Ker pa imamo na kmetiji tudi kure, vam ponudim še domača jajca. Ja, res se vsako nekoliko razlikuje, saj veste, vse kure ne delajo istih jajc. Otroke pa tako ali tako zanima le, če bodo palačinke marmeladne ali čokoladne. Ja, ali pa ‘milk šejk’. Poznate to, gospod? Dva deci mleka, malo skute, lahko naše jajce, jabolko, kakšen misli, banana in palični mešalnik. Poznate to?«
Pa seveda poznam, saj o tem ravno trobim okrog. Kako se bo naredila revolucija in kdaj bomo ljudje ponovno dojeli, kaj lahko naredimo zase in svet z dvema izletoma do kmeta na teden.
In dokler se res kaj drastičnega ne spremeni z našo oblo, bo tudi banana morala na izlet. Upam, da čim večkrat sama, brez paradajza, paprike in buče.
P. S.: Moj domači kraj so Prevalje, sicer je pa po celi Sloveniji ista tradicionalna Pesem treh trgovcev.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 51, marec 2011.
