Riža načeloma ne maram preveč. Edina rižota, ki se mi je je kdaj res zaluštalo, je bila babičina. Že zaradi tega, ker je bica v njo stlačila vsaj pol purana v kosih in ker je za lačne vnuke bil tisti ogromen modri pisker res veličasten.
Sedaj, v modernejših časih, je zelo dobra tudi tista od Mojce, ki zna pripraviti riž iz vrečke po načrtu z embalaže in ga potem še prepražiti s kupljeno omako, po načelu ziher je ziher. S takim obrokom gostiteljica nikoli ne more zgrešiti, pravzaprav drži kvaliteto vedno na istem nivoju in ni možnosti, da ne bi že vnaprej vedel, kako dobro bo.
Čisto drugače od preostalih gostiln in študentskih obedovalnic, kjer se mi je rižota najbrž do konca zamerila, saj je bil riž vedno preveč razkuhan in močnat. In še ko jim vedno znova in znova daš možnost, da bi te presenetili, te ponovno razočarajo. Kot v zaporu, poc na krožnik.
In nekje na moji amaterski kuharski poti mi je končno nekdo predstavil še druge sorte riža, za začetek basmati riž. Zrnca, za katera ni bilo niti pri malo podaljšanem kuhanju velike možnosti, da bi se razkuhala. Sledilo je še večje razsvetljenje v neki arabski gostilnici, kjer je dolgim belim neoluščenim zrncem delala družbo še neka čudna vrsta dolgih črnih zrn. Divji riž.
Ta hecna, elegantna sorta riža se mi je nekje tam daleč zadaj sicer vtisnila v spomin, a sem kar nekako pozabil nanj, dokler me ni enkrat s prodajne police v glavo ruknila embalaža z napisom “mešanica divjega riža”. Rjav, rdeč, črn.
Embalaža je seveda nemška in to mešanico riža sem našel kje drugje kot pa v prestolnici. Če se slučajno tale revija sedaj bere nekje v Prekmurju, na Koroškem, v Metliki ali pa v Bovcu, naj vas potolažim. Tudi čez mejo ne najdeš take mešanice prej kot pa v Budimpešti, Zagrebu, Celovcu ali Trstu, in ne iščite v supermarketih.
Divji riž je zelo dober in težko ga je razkuhati. Če ga ne dobite, potem poskusite z neoluščenim rižem ali basmatijem.
Videl in jedel sem že kar nekaj različnih priprav rižot in povem vam, da ne znam toliko komplicirati kot večina od teh kuharjev in kuharic, ki so jih pripravljali. Praženje čebule, praženje riža, razmerja kozarčkov riža in kozarčkov vode. Vse to je prispevalo k vedno dobrim različnim rižotam in rizi bizijem, vendar vam bom vseeno zaupal recept, ki ga znam sam najbolje pripraviti in je zelo dober.
Če imate res dober riž, potem včasih ni potrebno več kot to, da riž skuhate do srednje trdega (al dente/na zob), v sosednji kozici ali voku na olivnem olju pa prepražite pol čebule. Čebulo lahko tudi rahlo zažgete do sladkega in potem vse skupaj zmešate z rižem in posolite. Prikuhali niste samostojne rižote, lahko pa imate odlično prilogo. Če je bil riž mešanica divjih sort, je lahko tak s čebulo polnovreden obrok tudi kot samostojna jed.
Največkrat mi ni do tega, da bi meso za rižoto še posebej zalival s paradižnikovo mezgo in pokuhaval, zato se raje odločim za bolj vegetarijanske pristope. Navadno opražim čebulo, narežem vanjo na čim večje kolobarje sveže šampinjone in korenček. Nekaj časa pražim in dodam še sveže narezane polkolobarje bučke. Vse te zelenjave lepo izpustijo malo vode, ki jo počasi med mešanjem izparevam v zrak.
Kar se tiče začimb, včasih samo solim in popram, spomladi in poleti potresem malo s sredozemljem, jeseni ojačam aromo z majaronom, pozimi jemo pečenice in krvavice.
Vedno pazim na to, da je riž skuhan kasneje kot zelenjava, ker lažje prebavim prekuhano bučko kot pa razkuhan riž. Vse skupaj zmešam v super rižoto in postrežem.
Tisti, ki radi kuhate, še posebej pa, če imate radi riž, ste že davno ugotovili, da so rižote kot testenine. Vedno jih moraš prav soliti in ne preveč razkuhati, omak je pa vsaj toliko, kot je naše domišljije, in Mojca, tudi trgovinske omake imajo že kak nov okus. Komaj čakam, da kaj poskusimo.
Vsem en dober tek.
P.S.: Mojca, še enkrat vse najboljše za rojstni dan. Samo še tristo štiriinšestdesetkrat spiš do novega.
