Dihanje je počelo življenja. Ni samo gibanje zraka v telo in nazaj ven ali izmenjava plinov, temveč gibanje v določenem ritmu, ki ga narekujejo zunanje in notranje okoliščine. Z dihanjem smo zelo intimno povezani s svetom okoli nas. Ob dejstvu, da je površina razgrnjenih pljuč velika kot nogometno igrišče, nam hitro postane jasno, da je naš intimni stik s svetom izjemno močan, in da so dihalni organi prvi, ki sprejmejo zunanji svet v telo, in zadnji, ki našo notranjost prenesejo navzven.
Nos je prvi organ, ki začuti, kakšen zrak dihamo in kako ga dihamo. Je vratar, ki deli vstopnice za predstavo o naši notranjosti in zavrača vsiljivce, ki nam kvarijo zdravje. Pljuča z dihalnimi mišicami pa so tista, ki potisnejo zrak ven iz telesa in ob tem razkrijejo našo notranjost. V izdihu so zapisana vsa čustva, ki jih človek takrat goji, in šele izdih nam omogoča, da ubesedimo svoje občutke.
Dihanje je življenje
Način dihanja pove več o človeku kot osebna ali zdravstvena izkaznica: govori o našem trenutnem počutju in zdravju, naših čustvih, našem pogledu na življenje, razkriva naše strahove in naš pogum, da jasno izrazimo, kar čutimo. Dihanje tako ni zgolj počelo življenja, je življenje samo. Tako kot dihamo, tako živimo in tako kot živimo, tako dihamo. Naj bo ta vzajemnost vstop v kratek razmislek o dihanju.
Celostno zdravje in dihanje
Ljudje imamo in smo telesa in smo zato vedno razpeti med protislovja. S tem namenom nekatera ključna vprašanja preventive pri kroničnih nenalezljivih boleznih, kot so astma, diabetes, visok krvni tlak in druge, obravnavamo s socialno-ekološkega vidika v obliki telesne, gibalne, čustvene in dihalne higiene. Gre za drugačen pristop k našemu zdravju, ki odpira mnoge strokovne dileme; deloma utrjuje obstoječo in hkrati vzpostavlja novo terapevtsko doktrino pri kroničnih nenalezljivih boleznih ter razkriva tudi čustvene dimenzije dihalnih in presnovnih težav, ki so povezane s splošnim družbenim stanjem in vzdušjem.
Zdravje je ravnovesje, ki ga ogroža bolezen, zato šele skozi bolezen spoznamo zdravje in ga znamo ovrednotiti. Nihanje v stanju zdravja je torej vedno nihanje proti bolezni. Moder pa je tisti, ki spozna, kam ga določen način življenja ali okoliščine vodijo, preden se to ravnotežje podre. In prav to je ključ do samozdravljenja. Zdravje je, kot je dejal Aristotel, sredina med boleznijo, ki nastane zaradi pretiravanja, in boleznijo, ki nastane zaradi pomanjkanja discipline.
Dihalna higiena
Dihalna higiena vključuje telesno, gibalno in čustveno higieno in hkrati vse skupaj presega. Dihanje je namreč temeljni princip življenja, zato so težave z dihanjem oziroma patološka stanja dihal v neposredni povezavi z univerzalno življenjsko energijo, ki prevzema naše telo in okolico. Posameznik, ki ima težave z zdravjem, je torej očitno neusklajen oziroma nenatančno naravnan na lastno »frekvenco« bivanja. Dihanje lahko postavimo v najširši socialno-ekološki kontekst, kjer sam bolnik deluje kot indikator načina življenja, medsebojnih odnosov, stanja onesnaženosti okolja, vsebnosti alergenov in dražljivcev, nepravilne in neprimerne prehrane, kemizacije bivalnega okolja ...
Fiziološko o dihanju
Zrak, ki ga vdihujemo, je sestavljen iz 78 % dušika (N2), skoraj 21 % kisika (O2), 0,9 % argona (Ar) in 0,03 % ogljikovega dioksida (CO2) ter še nekaj malega neona, helija, kriptona, žveplovega dioksida, metana, vodika, dušikovega dioksida in monoksida, ozona (O3), vodne pare in drugih sestavin. Ta zrak skozi tanke stene alveol (pljučni mehurčki), vstopa v našo kri in potuje po celem telesu in do vseh celic. Da se z zrakom, ki ga vdihamo, v telesu marsikaj zgodi, nam pove dejstvo, da so razmerja glavnih plinov v izdihanem zraku malo drugačna, saj izdihan zrak vsebuje 75 % dušika, 15,3 % kisika, 3,6 % ogljikovega dioksida in več vodne pare.
Kisik, ki ga vdihujemo, je nepogrešljivo gorivo za proizvajanje energije v celicah. Da pa bo gorivo uspešno prišlo do celice, je zelo pomembno, da v pljučih ohranjamo določeno mero ogljikovega dioksida (med 6 in 7 %). Če ga je premalo, se kisik premočno veže na rdeča krvna telesca in le s težavo prehaja v celice. Zato nam ne sme biti vseeno, kako dihamo. Res je, dihanje v večji meri poteka nezavedno, lahko pa ga ozavestimo, če tako želimo. Dihanje je vse preveč pomembno za naše zdravje, da bi ga prepustili naključjem in zunanjim vplivom.
Z usmerjanjem pozornosti na dihanje (dihalne vaje, meditacija) lahko začutimo, kakšno je naše dihanje, in te občutke povežemo s čustvi. S sistematičnim opazovanjem lastnega dihanja lahko razkrijemo, kaj (ali celo kdo) ovira naš ritem dihanja, kateri deli telesa so »nepredihani« in ne delujejo najbolje, ker ne dobijo dovolj kisika. In nenazadnje, kako globoko se lahko »potopimo« v dihanje. Smo namreč duhovna bitja in smo zmožni zaznavati tudi dihanje okolja, ki nas obdaja. Izmenjevanje dneva in noči, letnih časov, plime in oseke, cvetenja in gnitja ni nič drugega kot dihanje sistemov, ki nas obdajajo. Astrofiziki celo ugotavljajo, da obstaja kozmični dih – vdih in izdih.
Kako otroke navaditi na pravilno dihanje? Na spletni strani dihalnica.si lahko najdete dve pravljici o Dihcu Mihcu in Tačku Dlačku, s katerima otrok spozna pomembnost dihanja skozi nos.
Usklajenost človekovega bivanja z ritmi večjih ekosistemov je torej ključna za ohranjanje zdravja. In nič ni lepšega kot ugotoviti, da je najboljši učitelj skrit v nas samih. Celo tako nam je blizu, da ga jemljemo za samoumevnega oziroma ga niti ne slišimo več. O vsem tem pa nas uči dihanje.
Dr. Milan Hosta je dihalni terapevt in častni član organizacije Buteyko Professionals International. Je doktor filozofije in diplomirani profesor športne vzgoje s certifikatom za izvajanje Butejkove metode dihanja in opravljenim tečajem za voditelja Astma šole pri bolnišnici Golnik ter usposabljanjem pod vodstvom dihalnega terapevta Dana Bruleja.
Butejkova metoda uči, kako dihati, da bo mera prava
Vzdrževanje vitalnosti organizma zahteva ravnovesje med kisikom in ogljikovim dioksidom. Tako kot preveč kisika škoduje pljučem, tako tudi premalo ogljikovega dioksida onemogoča pravilno delovanje organov. Zdrava vrednost ogljikovega dioksida v pljučnih mehurčkih (alveoli) je okoli 5 %, če pa človek vsak dan malenkost preveč diha, lahko ta vrednost pade celo pod 4 %. Manj kot 3 % ogljikovega dioksida v pljučih pa lahko vodi v smrt. Če dihamo več, kot je potrebno, govorimo o hiperventilaciji, če se to dogaja vsakodnevno, pa govorimo o kronični hiperventilaciji. Zato ima zelo intenzivno dihanje lahko usodne posledice, če ga izvajamo kratek čas, saj raven ogljikovega dioksida lahko hitro pade pod kritično raven. Preveč lahko dihamo tudi na daljši čas, vendar pa je takšno dihanje manj usodno, a zaradi nižje vsebnosti ogljikovega dioksida v pljučih še vedno negativno vpliva na zdravje, kar je medicina že dokazala.
Način dihanja pove več o človeku kot osebna ali zdravstvena izkaznica: govori o našem trenutnem počutju in zdravju, naših čustvih, našem pogledu na življenje, razkriva naše strahove in naš pogum, da jasno izrazimo, kar čutimo.
Butejkova terapija se osredotoča na hiperventilacijo kot skriti vzrok, ki povzroča simptome astme in drugih bolezni. Eden najpomembnejših elementov Butejkove metode je sprememba vzorca dihanja bolnika in učenje dihanja skozi nos. Mnogo bolnikov z astmo in drugimi dihalnimi težavami ne diha skozi nos, saj je ta pogosto zamašen. Žal pa dihanje skozi usta povzroča težko popravljivo škodo na občutljivih dihalnih poteh v pljučih, ki so s tem izpostavljena suhemu in hladnemu zraku. Poleg tega se ob dihanju skozi nos v celicah nosne votline izloča dušikov oksid, ki ugodno vpliva na prehodnost kisika iz pljuč v kri.
Butejkova metoda dihanja fizično ni zelo zahtevna, najbolj zahtevno je vztrajanje pri novem načinu dihanja, saj gre za preoblikovanje napačnega vzorca, ki je zasidran v telesu in psihi bolnika. Mnogo bolnikov z astmo iz izkušenj ve, da stres in intenzivna čustvena stanja vodijo v poslabšanje bolezni. Zato je učenje učinkovitega sproščanja pomemben del Butejkove terapije. Ob tem priporočajo tudi manjše spremembe pri prehrani, ki pomembno vplivajo na vzpostavljanje celotnega ravnovesja.
Dihanje je edina avtonomna življenjska funkcija, ki jo lahko tudi nadzorujemo. To pomeni, da jo upravlja telo, vendar lahko z zavestjo spremenimo način, kako dihamo.
Butejkovo metodo dihanja uporabljamo kot pomoč pri zdravljenju bolnikov z astmo ali z drugimi težavami (KOPB – bronhitis, rinitis, sinusitis, alergije, smrčanje, kronični kašelj, nespečnost, napadi panike ...). Metodo je v 50. letih razvil ruski zdravnik Konstantin Buteyko, leta 1981 pa je v Rusiji zdravniška stroka metodo uradno priznala kot učinkovito in dovolila, da jo izvajajo pri zdravljenju bolnikov z astmo na območju nekdanje Sovjetske zveze. Po svetu, predvsem v razvitih državah, kot so Velika Britanija, Avstralija in Nova Zelandija, metodo uspešno izvajajo že več kot 15 let. Rezultati znanstvenih raziskav iz Avstralije leta 1998 kažejo, da so bolniki z astmo, ki so izvajali Butejkovo metodo, zmanjšali potrebo po uporabi olajševalcev v povprečju za 90 % v manj kot treh mesecih rednega izvajanja vaj.
