Eva Esih, mag. farm.
Zima in nizka temperatura pomeni zamrznjene pločnike, stopnice, spolzka tla …, ki zlahka povzročijo zdrs in neroden padec. Že nedolžen padec lahko pomeni zlom, ta pa je pri človeku z osteoporozo še posebej nevaren. Ker je bil odziv bralk in bralcev na temo osteoporoze zelo velik, smo se v uredništvu odločili, da temi tudi v zimskem času posvetimo nekaj vrstic in morda pomagamo preprečiti kakšno zlomljeno kost.
Letos mineva deset let od ustanovitve prvega društva bolnikov z osteoporozo v Sloveniji. Ob pravem času in na pravem mestu je bila v Ljubljani skupina zagnanih gospa, ki jih je vodil skupen cilj – narediti kaj za tiste, ki jim je osteoporoza zagrenila življenje. Ni jim bilo žal časa, niso se ustrašile naporov in ni jim manjkalo zagnanosti, saj so svoje delovanje razširile na celotno Slovenijo. Z akcijami ozaveščanja in aktivnim delom so v Sloveniji dosegle zavidljivo raven ozaveščenosti o osteoporozi. Med drugim si prizadevajo, da bi bilo za vse ženske po 65. letu starosti in za vse, ki imajo povečano tveganje za osteoporozo, brezplačno merjenje kostne gostote vključeno pod okrilje zdravstvenega zavarovanja. Njihov moto je Črpamo iz včeraj, ustvarjamo za danes in načrtujemo za jutri.
V Sloveniji se z osteoporozo srečuje okoli 140.000 ljudi, od tega kar 80 odstotkov žensk. Pred nekaj desetletji je bila diagnoza »osteoporoza« redka, vendar ne zato, ker te bolezni ne bi bilo, ampak zato, ker so prepoznavali le vrh ledene gore, to je zlome. Pa še tu je bila diagnoza odvisna predvsem od razgledanosti in pripravljenosti kirurga, da poleg diagnoze »zlom« pripiše še diagnozo »osteoporoza«. Rentgenska preiskava je bila premalo občutljiva, da bi lahko prikazala razredčeno kostno strukturo še pred nastankom zloma. Razredčena kostna struktura oziroma zmanjšana mineralna kostna gostota (MKG) pa je eden od znanilcev zmanjšane čvrstosti kosti, ki povečuje tveganje za zlom. Šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je razvoj tehnologije (neinvazivne možnosti za natančno merjenje mineralne kostne gostote) povzročil pravo revolucijo v prepoznavanju populacije, ki jih ogrožajo zlomi. Možnost diagnosticiranja osteoporoze, še preden je prišlo do zloma, je bila izziv tudi za iskanje uspešnih zdravil.
V osemdesetih in zgodnjih devetdesetih letih je bilo na voljo le nekaj zdravil, za katera se je pozneje izkazalo, da imajo relativno šibke učinke pri preprečevanju zlomov kosti (kalcitonin, kalcij in vitamin D kot monoterapiji), da lahko zlome celo pospešijo (natrijev fluorid) ali da njihovi neželeni učinki preprečujejo širšo uporabo (estrogeni).
Letos mineva tudi deset let, odkar je na slovensko tržišče prišla prva učinkovina za zdravljenje osteoporoze iz družine bifosfonatov, to je alendronat. Posledica desetletne prisotnosti alendronske kisline na našem tržišču je njena široka uporaba, zdravilo pa dobro poznajo tako zdravniki kot bolniki. Prof. dr. Janez Preželj, dr. med., je o njem dejal, da pomeni prelomnico v zdravljenju te bolezni. Glede na to in glede na svojo učinkovitost bo zdravilo nedvomno tudi v prihodnje eden glavnih stebrov pri zdravljenju osteoporoze. Za zdravljenje osteoporoze pa uporabljamo tudi druge učinkovine iz družine bifosfonatov, kot so ibandronska, etidronska, klodronska, pamidronska, risedronska in zoledronska kislina. V Sloveniji je na voljo tudi alendronska kislina v kombinaciji vitaminom D, stroncijev ranelat ter raloksifen.
V zadnjih desetih letih smo prišli na področju raziskav osteoporoze do več novih pomembnih spoznanj. Med drugim se je izkazalo, da – tako kot pri večini kroničnih bolezni – bolniki kmalu začnejo opuščati zdravila, ki bi jih sicer morali jemati leta. Pri zdravljenju osteoporoze sta tako po letu dni predpisanemu dnevnemu zdravljenju sledili le še slabi dve tretjini bolnic, s prijaznejšim, tedenskim načinom jemanja zdravil pa se je opustitev zdravljenja zmanjšala.
Pomembno je tudi spoznanje, da pripravke vitamina D, ki je obvezen dodatek pri zdravljenju osteoporoze, bolnice opustijo še hitreje kot sama zdravila. Zato je za bolnike dobrodošla oblika zdravila, prav tako za jemanje enkrat na teden, ki v isti tableti vsebuje tudi tedenski odmerek vitamina D (fosavance). Ta kombinacija vpliva na povečevanje zalog vitamina D pri bolnicah z osteoporozo in s tem na večjo učinkovitost samega zdravila.
Osteoporoza je danes priznana kot kronična bolezen in ne modna muha, kot so jo skušali prikazati včasih. Prav tako jo počasi zapušča oznaka, da je to bolezen, ki nujno pride s starostjo. Če se želimo osteoporozi izogniti, je zelo pomembna preventiva: zdrav način življenja v mladosti, gibanje, opustitev kajenja, zmerno uživanje alkohola, zdrava prehrana in poznavanje dejavnikov tveganja. Dejavniki tveganja so starost bolnika, spol, družinska obremenjenost z boleznijo (dednost), predhodni zlomi, rasa, zgodnja menopavza, neredni menstrualni ciklusi, dolgotrajno zdravljenje z glukokortikoidi, revmatoidni artritis, hipogonadizem. Obstajajo že izdelani programi, ki z upoštevanjem omenjenih dejavnikov izračunajo absolutno tveganje za zlom prav na podlagi vseh teh podatkov. Zboli vsaka tretja ženska in vsak peti moški. Pravilno, pravočasno in uspešno zdravljenje zagotavljajo dobra obveščenost bolnikov, ki jim pri prepoznavanju osebnega tveganja za razvoj bolezni pomagata pravilno izmerjena MKG in pravilna ocena tveganja za zlom.
V Sloveniji pod okriljem Zveze društev bolnikov z osteoporozo Slovenije delujejo naslednja društva: Društvo za osteoporozo Pomurja – Radenci, Koroško društvo za osteoporozo, Društvo bolnikov z osteoporozo Jesenice, Območno društvo bolnikov z osteoporozo Celje, Društvo za osteoporozo Ormož, Prekmursko osteološko društvo, Društvo za osteoporozo Ljutomer, Društvo osteoporoze Trbovlje, Društvo bolnikov z osteoporozo Kranj, Društvo bolnikov z osteoporozo kočevsko-ribniške regije, Goriško osteološko društvo – Nova Gorica, Društvo bolnikov z osteoporozo obalno-kraške regije, Društvo za preprečevanje osteoporoze Posavje, Društvo za osteoporozo Šaleške doline, Društvo za osteoporozo Dolenjske. V Zvezi društev se trudijo ozaveščati prebivalce, stare in mlade, moške in ženske, o pomenu skrbi za svoje zdravje. Zanj je treba skrbeti že takrat, ko so kosti zdrave, in tako prve znake bolezni premakniti v pozno starost ali jih celo preprečiti. Trudijo se ozaveščati tudi prebivalstvo na podeželju ter hkrati posvečati več skrbi za kakovostnejše življenje obolelih. Vsa društva z veseljem sprejemajo nove člane.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 17, december 2007.
