V razvitih državah je depresija v starostni skupini od 18. do 44. leta vodilni vzrok smrti. Do leta 2020 naj bi postala drugi največji svetovni zdravstveni problem, takoj za boleznimi srca in ožilja. »Ocena o deležu depresivnih motenj med populacijo je sicer odvisna od definicije depresije, vsekakor pa drži, da ima približno 10 odstotkov vse svetovne populacije eno od oblik depresivnih motenj. Ocenjujemo, da ima okrog 6 odstotkov populacije veliko depresijo, vsaj 3 odstotki pa distimijo – malo depresijo. Velika depresija je sicer mnogo hujša oblika, saj pogosto ogroža življenje, toda pogosto je distimija bolj trdovratna za zdravljenje,« pravi prim. Dragan Terzič s Psihiatrične klinike Ljubljana.
Prim. Terzič, ali smo Slovenci bolj depresivni v primerjavi z ostalim svetom?
Pri nas je depresija približno enako pogosta kot v drugih razvitih državah. Na to kaže tudi visoko število samomorov v naši državi. Kar 92 % vseh samomorov je narejenih zaradi psihičnih motenj ali bolezni in od tega več kot 70 % zaradi depresije.
Kateri simptomi pomenijo znak za obisk zdravnika in kdaj se lahko nadejamo, da bo težava minila sama od sebe?
Ko se pojavijo težave, kot so potrtost, žalost, nespečnost, utrudljivost, brezvoljnost, motnje apetita, spominske motnje, anksioznost itn., lahko ugotovimo, da gre za depresijo. Prizadeta oseba naj bo pozorna, kdaj so se težave pojavile in koliko časa trajajo. Če trajajo več kot dva tedna, gre že za depresijo, ki bi jo moral obravnavati družinski zdravnik in po potrebi tudi specialist psihiater. V primeru, da gre za reaktivno depresivno motnjo, denimo zaradi stresa v službi, problemov v družini, smrti družinskega člana ali kakšnega drugega stresnega dogodka, bi namreč v dveh tednih težave morale izzveneti in bi dotična oseba morala vzpostaviti normalno razpoloženje. Vendar ugotavljamo, da posamezniki, ki zbolijo za depresijo, ki traja vrsto tednov, pričakujejo, da bodo težave minile same po sebi, in odlašajo z obiskom zdravnika ter začetkom zdravljenja. Zaradi tega zdravljenje poteka precej dlje, kot bi sicer, če bi se z njim dovolj hitro začelo.
Se splošni zdravniki sami lotijo zdravljenja z antidepresivi ali bolnike napotijo k specialistu?
Težava je v tem, da so splošni zdravniki obremenjeni s številnimi drugimi bolniki z raznovrstnimi zdravstvenimi problemi in zato morda nimajo dovolj časa, da bi se posvetili bolnikom z depresivno motnjo. Toda z uporabo točno določenih vprašanj se lahko relativno hitro postavi diagnoza. Še nekaj let nazaj je veljalo, da je v razvitih državah pri samo 10 % depresivnih bolnikov postavljena pravilna diagnoza.
Banane vsebujejo naravno sestavino, ki osrečuje. Ista sestavina je tudi v antidepresivu Prozac.
Danes je ta delež precej višji in je več kot tretjina do polovica bolnikov pravilno diagnosticirana in ustrezno zdravljena. Še vedno pa se pri več kot polovici bolnikov depresija ne prepozna predvsem zaradi zelo bogatega spektra različnih simptomov, ki niso vsi tipično depresivni in pozornost preusmerijo na druge motnje ali bolezni. Če splošni zdravnik prepozna depresijo, jo lahko tudi sam začne uspešno zdraviti. Danes imamo veliko število antidepresivov, ki so precej varni in je njihovo odmerjanje enostavno. Težave se pojavljajo v zvezi z načinom uporabe antidepresivov. Vsak antidepresiv se mora uporabiti do maksimalno učinkovitih odmerkov. Če zdravljenje ni učinkovito, je treba vzpostaviti stik s psihiatrom, ki bo dal ustrezne napotke glede uporabe antidepresivov.
Določeni depresivni bolniki morajo biti čim prej napoteni k psihiatru. To so predvsem bolniki s psihotično simptomatiko, samomorilno ogroženi bolniki in tisti, ki imajo hudo obliko velike depresije.
Lahko ocenite, kakšen delež depresivnih bolnikov bi se lahko pozdravil s pomočjo splošnega zdravnika?
Glede na vse podatke se lahko v splošni praksi s prvopredpisanim antidepresivom, ki je ustrezno uporabljen, pozdravi vsaj 30 % bolnikov. Pri ostalih pa je treba uporabiti druge antidepresive, kombinacijo antidepresivov ali drugih zdravil, psihoterapevtske metode itn.
Neuspešno zdravljena ali nezdravljena depresija v povprečju skrajša posameznikovo življenje za 10–15 let, povzroča delovno abstinenco in predčasno upokojevanje, hkrati pa se antidepresivov drži slab sloves motečih stranskih učinkov.
Poudariti je treba, da je zdravljenje z antidepresivi učinkovito. Kot zanimivost lahko omenimo, da se je tam, kjer se je zelo povečala uporaba antidepresivov, recimo v velikih ameriških mestih in v Skandinaviji, precej zmanjšalo število samomorov. Moramo pa vedeti, da je zdravljenje depresij dolgotrajno. V primeru, ko gre za prvo epizodo depresije, mora dotična oseba jemati antidepresiv vsaj eno leto in več. Če ga bo jemala manj kot eno leto, je velika verjetnost ponovitve bolezni. Če se depresija ponovi drugič ali tretjič, mora zdravljenje potekati vsaj tri leta ali več. Na ta način jemanje antidepresivov vzdržuje dobro počutje in preprečuje ponovitev bolezni.
Treba je razlikovati med starejšo generacijo antidepresivov, kot so heterociklični ali triciklični antidepresivi, ki so bili zelo učinkovita, toda v primeru nepravilne uporabe tudi nevarna zdravila, in novo generacijo antidepresivov, ki so povsem prevladali v klinični praksi. Starejša generacija antidepresivov je s številnimi neugodnimi neželenimi učinki vplivala na to, da jih bolniki zelo pogosto niso redno jemali. Novejši antidepresivi imajo relativno neproblematične neželene učinke, ki ne ogrožajo bolnika in pri rednem jemanju zdravil izzvenijo v nekaj dneh ali tednih. Nato se kažejo samo klinični učinki teh zdravil, v smislu izboljšanja razpoloženja, spanja, apetita, energije, spomina, občutkov zadovoljstva itn. Skratka, neželeni učinki se lahko pojavijo, čeprav se pri številnih bolnikih praktično sploh ne opazijo.
Od česa pa je odvisna učinkovitost zdravljenja?
Nekateri bolniki so zelo občutljivi za določene neželene učinke in zato antidepresivov ne jemljejo redno ali jih nehajo jemati. Poleg nesodelovanja je problem neobveščenost bolnika o poteku zdravljenja. Naslednji problem je strah pred tem, da antidepresivi povzročajo odvisnost. Antidepresivi ne povzročajo odvisnosti. Na uspešnost zdravljenja vpliva opora s strani drugih oseb v bolnikovem okolju. Velikokrat so bolniki, pri katerih je do razvoja depresije prišlo zaradi izpostavljenosti stalnim stresom v določenem okolju, še vedno v tem okolju, kar zmanjšuje učinkovitost antidepresivne terapije. Antidepresivi pomagajo, da postane posameznik bolj odporen na stresne dogodke, zvišajo tolerančni prag in vplivajo na učinkovitejše reagiranje. Ustrezen način je začasni umik iz takšnega okolja, dokler se s terapijo ne doseže evtimija.
Zdravljenje depresivnih motenj najbrž poleg antidepresivov vedno poteka v kombinaciji z ustreznimi terapevtskimi metodami.
V psihiatričnih ustanovah s strani psihiatrov in drugih strokovnjakov uporabljamo tudi druge metode zdravljenja. S tem je mišljeno predvsem psihoterapevtsko zdravljenje, skozi katero pa lahko gre relativno malo depresivnih bolnikov, ker to terja svoj čas in dovolj dolgo obravnavo. Delno se določeni psihoterapevtski ukrepi uporabljajo tudi s strani splošnega zdravnika, saj ta nudi bolniku oporo, mu svetuje, dovolj pogosto ga vabi na kontrolne preglede in sproti ugotavlja, kako se spreminja njegovo psihično stanje. Pogosto so splošni nasveti, naj se npr. poskušajo čim pogosteje rekreirati, ukvarjati s stvarmi, ki jih veselijo, hoditi v družbo itn., uporabni šele takrat, ko antidepresivi začnejo učinkovati in se izboljša razpoloženje. Ko je bolnik izraziteje depresiven, mu podobni nasveti ne pomagajo veliko, ker dejansko nima energije, volje, interesov in veselja, da bi se ukvarjal s temi stvarmi. Ko to poskuša, se še bolj utrudi in počuti nezadovoljnega in nesposobnega za vsakodnevne aktivnosti. Ko pa se mu počutje začne izboljševati, se lahko uporabijo tudi te metode, s katerimi se bolnika poskuša čim bolj vključiti nazaj v vsakodnevno življenje.
Drži, da v nekaterih državah za rezistentne oblike depresije uporabljajo tudi elektrošoke?
Pogosto depresivni bolnik na zunaj deluje popolnoma normalno, toda po načinu življenja se vidi, da se je povsem spremenil in se ni sposoben ukvarjati z nobeno aktivnostjo. Ni se zmožen ukvarjati z najosnovnejšimi opravili, kot je npr. vzdrževanje lastne higiene. Pri določenemu odstotku bolnikov ni uspešno nobeno zdravljenje in tako ogroženim bolnikom je treba pomagati na drug način. Velikokrat se je kot zelo uspešna pokazala elektrokonvulzivna terapija, ki je v uporabi v večini razvitih držav. Pri nekaterih bolnikih je to edino učinkovito zdravljenje.
