Izpovedi neustavljivega tekača (odlomek iz knjige, Založba Sanje, prevedel Jure Capuder)
In zdaj je čas, da pretresemo njegovo vprašanje. Milijoni Američanov tečejo. Tečejo zaradi vadbe, zaradi zdravja srca in ožilja, zaradi endorfinske omame. V letu 2003 je enega izmed številnih maratonov v državi končalo rekordnih 460.000 ljudi. Podali so se do skrajnih mejá svoje vzdržljivosti in zmogli 26,2 milje.
Potem je tu še majhna skupina zagrizenih tekačev, neke vrste tekaško »podzemlje«, ki se jim reče ultramaratonci. Za nas je maraton samo ogrevanje. Mi tekmujemo na 50, 100 milj. Tečemo štiriindvajset ur in več, ne da bi spali, ne da bi si vzeli odmor za hrano in vodo ali šli na stranišče. Tečemo na gore in z njih; skozi Dolino smrti sredi poletja; na južni tečaj. Svoja telesa, um in duha potiskamo precej čez meje, ki za večino ljudi predstavljajo skrajno točko bolečine in napora.
Sem eden redkih, ki so brez počitka pretekli več kot 100 milj, zato se lahko uvrščam med ekstraultramaratonce. Ali med norce. Vsakič ko ljudje slišijo, da sem pretekel 100 milj naenkrat, neizbežno postavijo dve vprašanji. Prvo je: »Kako to zmoreš?« Drugo, na katero je veliko težje odgovoriti, je tisto, ki mi ga je postavil dostavljavec pic: »Zakaj?« To je izvrstno vprašanje, čeprav zasvojenosti niso nikoli jasno definirane. Ko so ga vprašali, zakaj poskuša prvi splezati na Mount Everest, je George Mallory ponudil znani jedrnati odgovor: »Zato, ker je tam.« To je očitno zadovoljilo večino ljudi, zato je rek tako zaslovel. A to v resnici ni preveč dober odgovor. Kljub temu ga lahko razumem. Ko me ljudje vprašajo, zakaj noč in dan tečem tako neverjetne razdalje, me pogosto zamika, da bi odgovoril: »Zato, ker lahko.« Do neke mere to drži, in športniki niso vedno najbolj introspektivne duše. A to ni celovit odgovor.
Še mene ne zadovolji. Jaz imam svoja vprašanja.
Stran od česa tečem?
Za koga tečem?
Kam tečem?
Vsak tekač ima zgodbo. Tole je moja.
Človeško telo ima omejitve. Človeški duh pa je brezmejen. — Dean Karnazes
Teči s Karnazesom je, kot da bi postavil slikarsko stojalo ob Moneta ali Picassa. — The New York Times
Tek naj bi bil naravno gibanje človeka. Njegova evolucijska prednost. Na mesto, kjer se nahajamo, smo morda prišli zato, ker so bili naši predniki ultramaratonci. Mi, moderni ljudje pripomočkov in pomagal, smo na to izkušnjo seveda pozabili. Govorica lastnih teles nam je postala tuja. Izjemni posamezniki, med katere sodi tudi Dean Karnazes, nam zato s svojim pričevanjem ponujajo vpogled v skrito bistvo človeka. Sporočajo, da ni potrebno preteči ogromnih razdalj, preplezati najtežjih sten ali plavati čez oceane, da bi se spomnili, kaj pomeni zares živeti. Ne, živi smo takrat, ko si dovolimo, da živimo svoje sanje. — Jure Capuder, prevajalec
Več informacij o knjigi in avtorju najdete na spletni strani Založbe Sanje: www.sanje.si ali po telefonu: 01 514 16 28..
