Z ranami se pričnemo soočati v zgodnjem otroštvu: ob prvih praskah, poškodbah ob padcih po radovednih začetnih korakih, ob nežnih pikih insektov. Rane nas spremljajo skozi vse življenje ter nemalokrat povzročajo hude skrbi in težave starostnikom. Ob nastanku rane si želimo celjenja, ki rano pozdravi tako, da za njo ostaneta le bled spomin in komaj vidna brazgotina.
Kaj je rana?
Rana je pravzaprav prekinjena kontinuiteta tkiva. Lahko je le površinska, ko je prizadeta normalna struktura plasti kože. Nemalokrat pa rana sega tudi v podkožje, lahko so prekinjene globlje ležeče strukture, kot so žile, živci, tetive in ligamenti, kosti in celo notranji organi.
Celjenje ran bo bolj uspešno, če bomo medtem pili dovolj vode in vnesli v telo veliko beljakovin, vitaminov (predvsem D, C, K in E) in polnozrnatih živil. Izogibajmo pa se nezdravi hrani z veliko maščobami, sladkorja in soli.
Akutne ali kronične rane
Akutna rana nastane ponavadi kot posledica poškodbe. Lahko gre za odrgnino, vreznino, vbodlino, raztrganino, razpočno rano, ugrizno rano, opeklino ali omrzlino. 
Med akutne rane spadajo tudi kirurške rane ob predvidenem operativnem posegu ali rane, povzročene z medicinskim posegom, npr. jemanje krvi in punkcija katere izmed struktur telesa. Celjenje akutne rane je natančno uravnavan proces celičnega, humoralnega in molekularnega odgovora telesa, ki se aktivira med nastankom rane in se zaključi s predvidljivim tkivnim popravilom, nastankom brazgotine. V času celjenja telo nadomešča izgubljeno, poškodovano ali manjkajoče tkivo z nadomestnim.
Kronične rane so rane, ki se ne zacelijo v 6 tednih po nastanku. Te rane sicer imajo svoj potencial za celjenje, vendar je le-ta oviran. Kronične rane delimo na:
- razjede zaradi pritiska,
- venske razjede,
- rane zaradi motnje arterijske prekrvavitve,
- diabetične rane in
- nevropatske rane.
Celjenje ran
Normalno celjenje rane poteka v štirih fazah:
- Zaustavitev krvavitve: imenujemo jo vazokonstrikcija (krčenje žil) in hemostaza (ustavitev krvavitve).
- Vnetna faza: bele krvne celice odstranjujejo mikroorganizme in izločajo mediatorje. Ti privabljajo celice, ki bodo kasneje nadomestile manjkajoče tkivo.
- Po dveh do štirih dneh se začne fibroproliferativna faza: nastaja vezivno tkivo kolagen in drobno žilno-granulacijsko tkivo, pride do zapolnitve manjka na koži ali tkivu.
- Po šestih do desetih dneh sledi četrta faza: zorenje tkiva in preoblikovanje. Prične se epitelizacija oziroma rast povrhnjega sloja kože oz. brazgotine.
Različna oskrba za različne rane
Rane so med seboj zelo raznolike, zato se razlikuje tudi oskrba. Rano moramo obvarovati pred nadaljnjo poškodbo ali okužbo. Za zdravljenje akutne rane je najprej pomembna primerna higiena rane. Opravimo jo lahko s fiziološko raztopino ali blagim antiseptikom. Pomembno je, da v čim večji meri izperemo mikroorganizme (viruse, bakterije, glive) in odstranimo morebitne tujke.
Znanstveniki še niso uspešno pojasnili, zakaj rana srbi, ko se celi. O tem obstaja več teorij, recimo, da so živci na teh delih bolj občutljivi ali da se tako telo prej znebi krast, mogoče pa je srbečica enostavno posledica izsušene kože.
Rano prekrijemo z ustrezno sterilno oblogo, ki omogoča vlažno celjenje in se z rano ne sprime. Preko obloge namestimo suh zloženec in nato povoj. Če je rana obsežna, globoka, se razpira in vztrajno krvavi, obiščemo osebnega zdravnika ali postajo najbližje nujne medicinske pomoči oz. travmatološko ambulanto. Če krvavitev ogroža življenje, pokličemo 112 in do prihoda reševalne ekipe nudimo ustrezno prvo pomoč po sodobnih smernicah.
Zdravljenje kroničnih ran
Zdravljenje kroničnih ran je dolgotrajen proces, ki vključuje celostno obravnavo bolnika. Potrebno je tako zdravljenje osnovnega vzroka oziroma bolezni, ki sta vodila do nastanka rane, kot tudi oskrba rane in njene okolice. Podaljšano celjenje zelo okrni kakovost življenja bolnika ter finančno obremeni posameznika in zdravstveni sistem. Kronično rano bolnika spremljajo osebni zdravnik, medicinska sestra v ambulanti ali patronažna sestra na terenu, sodelujemo pa tudi zdravniki različnih specialnosti.
Rane oskrbimo s prevezovanjem z ustreznimi oblogami, ki jih je treba prilagajati glede na vrsto rane, videz dna rane in količino izločka. Pomembno je čiščenje rane pred vsako prevezo, s fiziološko raztopino ali blagim antiseptikom, ter odstranjevanje odmrlega tkiva, ki ga lahko dosežemo z različnimi geli; če ni učinka, je potrebna kirurška odstranitev odmrlega tkiva . Skrbno je treba negovati tudi okolico rane. Obravnavati je treba tudi bolečino, če spremlja kronično rano.
In za konec: celjenje rane bo bolj uspešno, če ga bomo podprli z zdravim življenjskim slogom in ustrezno prehrano. Neurejen krvni sladkor in kajenje, denimo, celjenje rane zavirata.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 72, april 2013.
