Staneta Petrovčiča v življenju še nič ni uspelo ustaviti – za njim so po hudi otroški nesreči in treh letih bivanja v Zavodu za invalidno mladino Kamnik mnoge neprijetne izkušnje zaradi zelene invalidske knjižice in kar 17 operativnih posegov.
V svojem življenju, ki ga zajema z veliko žlico, se je odrekel le dolgoletnemu garaštvu kot samostojni podjetnik. Njegova nalezljiva pozitivna energija premika meje in prav zato ga tudi njegova stoma nikakor ni predrugačila. Za to velike zasluge pripisuje tudi svoji ljubeči družini.
Kako ste sprejeli svojo urostomo oz. »novo« telo?
Po odhodu iz bolnice je najhuje to, da meniš, da nekaj, kar pač je, tako tudi mora biti. To pa je predvsem zato, ker ne poznaš možnosti. Govorim predvsem o pripomočkih, s katerimi se pri svoji stomi najprej soočiš. V bolnici so mi namestili pripomočke, z medicinsko sestro sva šla nekajkrat čez postopek nameščanja, pri tem sta sodelovali tudi žena in hčerka. Pred tem sem menil, da je imeti stomo nekaj zelo težkega, nekaj, kar mogoče sploh ne bom zmogel, sploh pa postopkov menjave pripomočkov. V bolnici so mi pri namestitvi povedali, kje je trgovina, kjer si lahko kupim pripomočke za stomo, to pa je bilo več ali manj vse. Pred operacijo, pri kateri so mi naredili stomo, me je najbolj skrbelo, da bi ostal brez ledvice in bil priklenjen na dializo, kar so mi napovedali in se potem ni zgodilo.
Je vaše življenje s stomo sedaj kakorkoli drugačno?
Življenje me je naučilo, da se moraš z drugačnim življenjem sprijazniti v trenutku. Si to, kar si, in si samo človek. Tudi odnos z družino, partnerjem lahko le raste, če sprejemaš življenje takšno, kakršno je v vsakem trenutku. Tri leta sem živel v Domu za invalidno mladino v Kamniku, kjer sem spoznal tudi svojo bodočo ženo. Mogoče nama je lažje, saj drugače sprejemava drugačnost. Obenem imam veliko nesrečo, lahko je to tudi sreča, da sem v svojem življenju dal skozi že vse mogoče zdravnike. S stomo nisi nič drugačen, le malo bolj moraš biti pozoren v življenju. Življenje s stomo ima določene težave, lahko se recimo zbudiš sredi noči, ker se pripomoček odpre in se zmoči postelja, ampak kakšen problem pa je zamenjati rjuhe in zaspati naprej? Z ženo imava ob postelji že vse pripravljeno na menjavo in sva si res prilagodila življenje. Otroci prav tako sprejemajo najino drugačnost. Ljudje se bojijo nečesa, česar se sploh ni za bati. Zelo dobro se spomnim dogodka izpred 40 let, ko smo bivali v dim v Kamniku in smo ob večerih z invalidskimi vozički, berglami hodili v kino. Vsakič znova smo opazili, da nas gledajo ljudje na ulici. Prijatelj Metod, ki je bil brez noge, je nekoč v trenutku presekal tabu med opazovalci, saj je snel svojo umetno nogo in se zadrl ljudem: »Sem Metod brez noge in to so moji kolegi!« Na žalost si velika večina ljudi želi drugačne, ki to največkrat sploh niso, raje nekje pri strani.
Ste ohranili svoje konjičke?
Z ženo zelo veliko hodiva v zdravilišča, predvsem v Prekmurje, sva pa tudi ljubitelja morja. Najprej sem skrival svojo stomo, si vlekel kopalke čez trebuh, da bi jo zakril. Žena mi je naredila celo posebno prevezo, ki mi je nenehno padala dol. Potem pa sem se odločil, da se ne bom sekiral in se bom normalno kopal, ker v tem uživam. Malo sicer prekrijem stomo z brisačo, preden grem v vodo, da se ljudje ne bi po nepotrebnem počutili ogrožene, da gre recimo za odprto kužno rano, kar stoma seveda ni. Dostikrat se ljudje bojijo tistega, česar ne poznajo.
Kaj ste torej najbolj pogrešali v procesu rehabilitacije?
Predvsem sem, če gledam nazaj, v tistem trenutku pogrešal celovite informacije in informacije o novostih na področju pripomočkov. Vse to kot stomist še danes zelo pogrešam. Razumem, da živimo v kapitalizmu, a bolnik se najboljše lahko odloča, če ima zbrane informacije na enem mestu in če je obveščen o napredkih v medicinski opremi za njegovo težavo. Le na hitro sem še v bolnici izvedel, da obstaja društvo Ilco, za katerega sedaj vem, da se v njem združuje skorajda 300 stomistov. Vendar vse premalo slišim o njih. Po odpustu iz bolnice gre vsak stomist živeti v svoje mesto in če se zapre vase, kar je pri stomistih pogosto, živi še bolj v svojem svetu, kjer ni prostora za informacije. Šlo je bolj za naključja, kako sem prišel do celovitih in različnihinformacij o različnih pripomočkih za stomo, predvsem zato, ker sem bolj samosvoj in mi stvari preprosto ne dajo miru. Na začetku bi mi pogovor z stomisti, ki so šli skozi iste zgodbe, še najbolj pomagal.
Kakšno vlogo je imela vaša družina v procesu rehabilitacije? Koliko časa je sploh potekala rehabilitacija?
Sam sem se odločil, da stoma zame ne predstavlja nikakršnega problema. Žena mi je bila v res veliko oporo in skupaj sva hitro osvojila stomo. Dva, tri mesece sva s pripomočki za stomo delala, kakor se nema je zdelo, da je prav, saj v našem mestu nisva imela pomoči patronažne sestre. Ko ugotoviš, da ti dobri pripomočki omogočajo lepše življenje, saj se z njimi počutiš bolj normalno in imaš manj težav pri vsakodnevnih opravilih, tudi med spanjem, želiš imeti o njih vse možne informacije. Zavedeš se, da če si upaš vprašati, bo tvoje življenje še bolj kakovostno, čeprav vprašanja ne naletijo dostikrat na plodna tla.
Stane Petrovčič poudarja, da so koristne in praktične informacije za stomiste bistvene za kakovost življenja. »Ko si pred operacijo, razmišljaš samo o tem, kaj vse ti bodo iz telesa izrezali. V bolnišnici sem srečal pacienta z rakom, ki se s tem ni mogel sprijazniti, zavrnil je operacijo. Rekel je, da raje umre, in odšel domov. Sam sem imel srečo, da je bila v bolnišnici nadvse prijazna sestra, ki je opazila moj obup. Zvečer, ko je bila dežurna, mi je pokazala film o načinu življenja s stomo,« se spominja. Dobil je občutek, da stomistom v prodajalnah več let zapored ponujajo enake pripomočke. »Nihče ne pomisli, da bi bil morda zate bolj primeren kak drug pripomoček. Srečal sem nekdanjo sošolko, ki ima že 15 let enak model stome, s katerim sploh ni zadovoljna, pa ni vedela, da obstaja kak boljši!« je ogorčen. Ugotovil je, da je svetovanje zdaj sicer boljše, saj imajo pacienti na voljo stomaterapevte. Vseeno pa je pripravljen sotrpinom tudi sam svetovati in jih spodbujati k sprejemanju stome.
