Prihaja čas, ko bomo izdolbli svojo bučo ter jo osvetljeno zvečer postavili na okensko polico ali kar na dovoz pred hišo. Ko bo iz loncev zadišal slasten, rahlo sladkoben, zanimiv vonj po bučni juhi. Ko bomo morda še z večjim užitkom povonjali odlično bučno olje ter z njim prelili sveže nabrano solato ali pa morda kar vanilijev sladoled. In ko se bomo morda vprašali, zakaj prav buči po tradiciji pripisujemo marsikatere zdravilne lastnosti, znane ugodne učinke na mehur in prostato.
Navadna buča (Cucurbita pepo) iz družine bučevke (Cucurbitaceae) je znana in množično gojena kulturna rastlina, katere plodovi lahko dosežejo tudi nekaj deset kilogramov. Bučo so v Evropo prinesli iz novega sveta, natančneje iz Mehike. Pri nas jo gojimo v glavnem za krmljenje živine. Največ buč za pridobivanje bučnega olja pridelajo na Madžarskem, v Avstriji in Italiji in za to gojijo različek C. pepo var. oleifera ali oljno bučo. Tu omenimo še štajersko bučo (C. pepo var. Styriaca); iz njenih semen izdelujejo tudi vodne izvlečke, ki jih uporabljamo za lajšanje težav pri benignem povečanju prostate, iz nje pa pridobivamo tudi najboljše bučno olje.
Bučna semena v ljudskem zdravilstvu jugovzhodne Evrope že dolgo uporabljajo za lajšanje težav z razdražljivim oziroma inkontinenčnim mehurjem in benignim povečanjem prostate. Vsebujejo maščobno olje, o katerem smo nekaj besed zapisali v prejšnjem odstavku. V bučnem olju je zelo veliko linolenske kisline, ene od esencialnih nenasičenih kislin, kar pomeni, da je za naš organizem zelo pomembna. Poleg maščobnega olja semena navadne buče vsebujejo tudi fitosterole, tokoferole, karotenoide in minerale. Za vse navedene učinkovine je značilno tudi antioksidativno delovanje, kar pomeni, da lovijo proste radikale, ki lahko poškodujejo celice. Vendar pa se je z bučami kar precej ukvarjala tudi znanost. V preteklosti so namreč menili, da je večina učinkovin, ki ugodno vplivajo na prostato in sečni mehur skrita v oljnem delu semen, vendar sodobna spoznanja nakazujejo, da so za to odgovorne druge, vodotopne učinkovine.
Benigna hiperplazija prostate
Kaj moramo še vedeti o benigni hiperplaziji prostate in kdaj je smiselno uživati pripravke z izvlečkom iz buče? Žleza prostata kot prstan objema sečnico, cevko, po kateri iz mehurja odteka seč. Po 40. letu starosti se že lahko pojavijo prve težave z uriniranjem, ki so lahko posledica benigne rasti tkiva v prostati. Pri približno 90 % moških po 65. letu starosti pa je prostata povečana in povzroča bolj ali manj izrazite težave pri uriniranju. Za razvoj benigne hiperplazije prostate zadošča že sam proces staranja in nekaj težav z odvajanjem urina doleti prav vsakega moškega v tretjem življenjskem obdobju. Na začetku uriniranja seč 'ne steče', ob koncu teče po kapljicah, pojavi se občutek nepopolno izpraznjenega mehurja. Nočno vstajanje zaradi siljenja na vodo postane pogosto, zelo moteče pa je tudi uhajanje urina, ki ga moški opaža kot vsakodnevne madeže na spodnjem perilu. Ob pojavu teh znakov je potreben pregled pri zdravniku specialistu urologu, ki bo z rektalnim pregledom ocenil velikost, obliko in elastičnost žleze, velikost prostate in zaostanek urina v mehurju po končanem uriniranju pa z ultrazvočno preiskavo.
Pregled pri urologu je obvezen in zelo pomemben zato, da izključi možnost, da gre pri povečanju prostate za maligno povečanje ali raka. Takrat je potrebno popolnoma drugačno zdravljenje. Tudi za zdravljenje benigne hiperplazije prostate je na voljo več možnosti: uporaba zdravil (v začetnih fazah) in pozneje različne oblike kirurškega zdravljenja. V začetni fazi bolezni si lahko učinkovito pomagamo tudi z izvlečkom iz štajerske buče in tako upočasnimo povečevanje prostate. To je smiselno potem, ko je specialist urolog natančno opredelil, da gre pri bolniku za začetne stopnje benignega povečanja prostate.
Uživanje bučnih semen in izvlečkov je priporočljiv dodatek vsakdanji prehrani, zlasti pri moških, starejših od 40 let, svetujemo pa ga tudi ženskam, ki imajo težave s prepogostim izločanjem seča zaradi inkontinence sečnega mehurja.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 5, november 2006.
