Dandanes so razlogi za potovanja zelo raznoliki: turizem, izobraževanje, šport, politika, poslovna potovanja, misijonarji, prostovoljno delo … Zato je tudi populacija potnikov, ki pred odhodom na pot iščejo zdravstveni nasvet, zelo pisana. Vključuje ljudi vseh starosti, z različnimi osnovnimi boleznimi in težavami, različnimi pogoji bivanja in različnimi aktivnostmi na potovanju.
Na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja poznamo najpogostejše nevšečnosti in bolezni na potovanju. Torej popotnikom lahko svetujemo, kako zmanjšati tveganje, da na potovanju ne zbolijo ali se poškodujejo, oziroma kaj naj vzamejo s seboj in kako naj ukrepajo takrat, ko počitnice vendarle ne potekajo povsem brez zdravstvenih težav.
Za posvet se odločite pravočasno
Žal se večkrat popotniki odločajo za posvet prepozno ali pa gre za tako imenovana »last-minute« potovanja. Takrat je popotnika težko ustrezno zaščiti, zato svetujemo vsem, ki se odpravljajo na potovanje v oddaljene kraje, da se odločijo za posvet vsaj 6 do 8 tednov pred odhodom.
Da bi popotniku lahko najbolje svetovali glede preventive in vsebine potovalne lekarne, je treba dobiti naslednje podatke o njem:
- države, ki jih bo obiskal,
- način potovanja in bivanja,
- trajanje potovanja,
- letni čas potovanja,
- po katerih delih dežele bo potoval (mesta/ podeželje),
- nameravane aktivnosti med potovanjem,
- koliko časa je še do odhoda,
- starost popotnika,
- morebitne zdravstvene težave in kronične bolezni,
- zdravila, ki jih redno jemlje,
- anamnezo o prejšnjih boleznih in cepljenjih,
- morebitne kontraindikacije za cepiva in specifično profilakso.
Nasvet mora biti oseben, prilagojen vsakemu popotniku glede na njegovo starost, zdravstveno stanje, način in trajanje potovanja ter pričakovana tveganja, povezana s predelom potovanja.
Driska – najpogostejša zdravstvena težava na potovanjih
Bolezni na potovanju lahko predstavljajo le neprijetnost (npr. blaga driska), lahko pa resno ogrožajo življenje (npr. malarija). Vodilni vzroki smrti na potovanju so bolezni srca in ožilja in nesreče oziroma poškodbe.
Vodilni vzrok obolevnosti med popotniki je driska, sledijo okužbe dihal in kože ter vročinska stanja. Ob vsem tem je treba upoštevati, da so popotniki med potovanjem ali po vrnitvi domov dovzetni tudi za vse »običajne« bolezni, kot so navaden prehlad, gripa, vnetje žrela in vnetja sečil. Pogosto omenjene nevarnosti daljnjih krajev, kot so hemoragične mrzlice, kolera in piki kač, predstavljajo za popotnika le majhno tveganje.
Zaradi potovanja in izpostavitve ekstremnim dejavnikom okolja je popotnik v večji meri kot doma izpostavljen tudi drugim nevarnostim za zdravje: prometne nesreče, potovalna slabost, tromboza in embolija (nevarnost venske trombembolije na dolgih letih zaradi utesnjenega sedenja, dehidracije in pomanjkanja gibanja), težave v zvezi s časovnim zamikom …
Tropsko okolje – nevarnost za naše zdravje
Popotniki vedno pogosteje potujejo iz razvitih držav v tropska in subtropska območja, kjer se ne srečujejo samo z drugačnim družbenosocialnim, 
kulturnim in ekonomskim okoljem, temveč tudi z drugačnim mikrobiološkim okoljem. Izpostavljeni so nalezljivim boleznim, ki so v njihovem domačem okolju zelo redke, so bile izkoreninjene ali pa jih nikoli ni bilo.
Potovalna driska je najpogostejši zdravstveni problem potnikov, ki potujejo v manj razvite predele sveta. Približno tretjina (20– 50 %) popotnikov v tropskih krajih zboli za nekajdnevno drisko.
Najpogostejši vir okužbe je hrana (muhe, nečiste roke pripravljalca, nečiste površine, naše umazane roke). Prav tako so lahko vir okužbe kocke ledu, saj zamrzovanje samo zmanjša število bakterij v vodi, ne uniči pa jih povsem. Tudi močne žgane pijače v nasprotju s splošnim prepričanjem ne preprečijo okužbe. Tako v ambulanti pri popotnikih s potovalno drisko večkrat slišim komentar: »I …«
»Prekuhaj, prevri, olupi ali pusti«
Temelj zaščite je strogo upoštevanje nasvetov glede prehrane in higiene (izogibanje uživanju hrane, ki ni kuhana ali ni sveže pripravljena – solate, surova zelenjava, neolupljeno sadje, redno umivanje in razkuževanje rok …). Priporočila glede hrane najbolje opisuje izrek »Cook it, boil it, peel it or leave it« oziroma »Prekuhaj, prevri, olupi ali pusti«. V tropskem podnebju obstaja zaradi višjih temperatur nevarnost dehidracije. Treba je uživati dovolj tekočine, tudi če nismo žejni.
Pomembna je zaščita pred malarijo, saj lahko ima bolezen zelo hud potek s smrtnim izidom, še posebej, če ne jemljemo antimalarične profilakse.
Malarijo preprečujemo z zaščito pred piki komarjev (ekspozicijska profilaksa) in zaščito z zdravili (kemoprofilaksa). Kot kemoprofilaksa pridejo v poštev različna zdravila (glede na področje potovanja in rezistenco), ki jih je treba začeti jemati pred vstopom (običajno en teden prej – odvisno od vrste zdravila) in nadaljevati z njimi ves čas bivanja v endemičnem področju, končati pa šele po povratku domov (običajno 4 tedne po povratku). Na to po mojih izkušnjah popotniki velikokrat pozabijo.
Cepljenje proti rumeni mrzlici - obvezno
Cepljenje proti rumeni mrzlici je edino uradno obvezno cepljenje v potovalni medicini po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije. Med rutinska cepljenja prištevamo cepljenja, ki jih otroci opravijo že v otroški dobi ne glede na potovanja (cepljenje proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju, poliomielitisu, Haemophilus influenzae tipa B, mumpsu, ošpicam in rdečkam, hepatitisu B). Pomembno je, da so popotniki zaščiteni proti omenjenim okužbam, ker so v številnih deželah zelo razširjene in nekatere lahko potencialno tudi ogrožajo življenje.
Od priporočljivih cepljenj popotnikom glede na cilj in način potovanja svetujemo cepljenje proti hepatitisu A, hepatitisu B (če še niso bili cepljeni), meningokoknemu meningitisu, trebušnemu tifusu, steklini, japonskemu encefalitisu in gripi. Cepljenje proti hepatitisu A priporočamo vsem, ki potujejo v higiensko slabe razmere in bolezni niso preboleli.
Pred cepljenjem je treba povedati, če smo na kaj alergični (jajca …), da lahko zdravnik presodi, če je cepivo za nas varno. Prav tako je treba povedati o morebitni nosečnosti, kroničnih boleznih in morebitnih zdravilih, ki vplivajo na imunski sistem.
Vsekakor je ob pametni odločitvi glede priporočenih cepljenj tveganje za obolevnost bistveno manjše kot pa morebitni stranski učinki cepiva.
Tetovirajte se raje v razvitih krajih
Glede na raziskave ima vsaj 5 % popotnikov na potovanju priložnostne spolne odnose. Glede na visoko stopnjo prekuženosti s HIV in drugimi spolno prenosljivimi boleznimi v tropskih krajih je nevarnost okužbe dosti večja kot doma.
Na večini letov vsak pilot je različen obrok, tako znižajo tveganje, da bi vsi piloti med letom zboleli.
Ne smemo pozabiti, da je prenos virusa HIV in hepatitisa B in C možen tudi z okuženo krvjo ob navidez neškodljivih aktivnostih, kot sta tetoviranje in pearcing, za kar se mnogi, zlasti mlajši popotniki odločajo tudi v revnih tropskih krajih s slabo higieno in večkratno uporabo igel in instrumentov. Argument takih popotnikov je, »da je to tam ceneje«. Ceneje že, vendar hkrati predrago, je moje mnenje.
Ne pozabite na zaščito pred soncem
Potrebna je primerna zaščita pred soncem z visokim zaščitnim faktorjem (> 15), klobukom ali kapo ter ustreznimi sončnimi očali. Pomembna je tudi primerna obutev, saj pri hoji z bosimi nogami obstaja v tropskih krajih možnost okužbe z različnimi zajedalci oziroma njihovimi ličinkami.
Zaradi dolgotrajnega sedenja, dehidracije in pomanjkanja gibanja med poletom obstaja pri potnikih z dejavniki tveganja nevarnost nastanka globoke venske tromboze in pljučne trombembolije, ki ju preprečujemo z gibanjem in zadostno hidracijo ter pri ogroženih bolnikih z elastičnimi nogavicami.
V potovalni lekarni naj bo dovolj zdravil
V primeru že obstoječih zdravstvenih težav (astma, angina pektoris, sladkorna bolezen, hemofilija, epilepsija idr.) je treba na potovanje vzeti vsa zdravila, ki jih popotnik redno jemlje doma. Količina zdravil naj zadostuje za celotno potovanje in še 2 tedna več v primeru nepredvidenega podaljšanja potovanja. Popotnik naj ima pri sebi tudi zdravnikovo pismo v angleščini s kratkim opisom bolezni (diagnoza naj bo napisana v latinščini) in seznamom zdravil, ki jih redno jemlje (poleg tovarniškega imena naj bo navedeno tudi generično ime zdravila in odmerki). Če med potovanjem pride do zapletov osnovne bolezni, bodo te informacije neprecenljive.
Nasvet Inštituta za varovanje zdravja
Zdravila v potovalni lekarni morajo biti označena in v originalni embalaži, da ne bo težav na meji. O zdravilih, ki jih uvrstimo v potovalno lekarno, se posvetujmo z zdravnikom v ambulanti za potnike. V primeru kroničnih bolezni (dihal, obtočil, sladkorne bolezni, ledvične bolezni,…) ali nosečnosti je treba imeti s seboj potrebna zdravila in se razen v ambulanti za potnike oglasiti tudi pri splošnem zdravniku ali specialistu. V primeru prenašanja uspaval, narkotikov, ipd. naj ima potnik spremno zdravnikovo pismo, po možnosti v angleškem jeziku. Prav tako naj ima zdravnikovo spremno pismo diabetik, ki si vbrizgava insulin in s seboj nosi tudi ampule in set za iniciranje.
Tropska medicina – nujna tudi v Sloveniji
Danes se vedno pogosteje srečujemo s tropskimi boleznimi tudi v naših ambulantah (popotniki, humanitarni delavci, emigranti, begunci). Poznavanje tropske medicine ni več privilegij nekaterih posameznikov oziroma stvar razgledanosti, ampak je postalo nuja za številne zdravnike.
Nujno je, da vsak popotnik, ki se vrne s potovanja, v primeru bolezni vedno pove, da je potoval po tropskih predelih. Diferencialna diagnoza je v tem primeru vedno precej drugačna oziroma razširjena. Predvsem ob vročini je nujno izključiti oziroma zdraviti malarijo in druge nevarne tropske bolezni. Seveda je treba najprej na to pomisliti, kar pa je težko, če ni podatka o potovanju. Večkrat pozabimo, da lahko zbolimo za malarijo tudi še nekaj let po zadnjem potovanju po malaričnih področjih. Po več tednih ali celo mesecih velikokrat svoje zdravstvene težave ne povezujemo s samim potovanjem, zato je potrebna zelo skrbna anamneza s strani zdravnika, dolžnost bolnika pa je, da opozori na podatek o potovanju.
Na splošno preventivni pregledi po vrnitvi domov v odsotnosti zdravstvenih težav niso potrebni. Smiselno pa je, da se po vrnitvi domov oglasijo pri svojem osebnem zdravniku popotniki s simptomi in znaki obolenja, ki so nastopili med ali po potovanju, bolniki z resnejšimi kroničnimi obolenji, če smo bili na potovanju izpostavljeni resnejši nalezljivi bolezni (humanitarni delavci v bolnišnicah …).
Potovanja so čas sprostitve in druženja z ljudmi. Da bi čim bolj zmanjšali nevšečnosti na poti, je prav, da s preprečevanjem pričnemo že pred odhodom in poiščemo ustrezne strokovne nasvete.
Pa srečno pot!
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 74, poletje 2013.
