»Rak, kaj je že to? Aja, to je bolezen, za katero je zbolel sosed. Huda reč, ampak saj to se meni ne more zgoditi!« Verjetno je to pogost stavek, ki si ga je pred boleznijo zastavil marsikdo, ki je kasneje doživel pekel realnosti.
In tako se je pri starosti 24 let zgodilo tudi meni. Aprila 1998 sem zatipal bulo na levem modu. Pravzaprav niti ni bila tipična bula, bilo pa je nekaj neobičajnega in takoj sem vedel, da nekaj ni v redu. Odšel sem k svoji osebni zdravnici, ki me je poslala k specialistu urologu. Tako sem 11. maja leta 1998 prvič prestopil prag ljubljanske Poliklinike, kjer pa sem že na začetku naletel na birokratsko oviro.
Sestra v sprejemni pisarni me je hotela naročiti šele čez tri mesece. Ampak ker sem vedel, da nekaj ni v redu, in da se s tovrstnimi zadevami ni šaliti, sem dejal, da me zelo boli. Očitno je bil to dovolj velik razlog, da so me sprejeli takoj. Po pregledu pri urologu je sledil naslednji šok, saj mi je dejal, da ni to nič neobičajnega, in da lahko odidem domov. Na moje prigovarjanje, če je res prepričan v svojo trditev, me je, da bom pomirjen jaz in ne on, poslal na ultrazvok. Tam pa so odkrili tumor v levem modu. Ves skrušen sem z izvidom odšel nazaj v ordinacijo, kjer pa do zdravnika nisem več mogel. Takoj sem bil sprejet na oddelek, bil čez dva dni prvič operiran in še dva dni kasneje odpuščen domov. Zmotilo me je predvsem to, da sem bil na oddelku deležen popolne ignorance. Nihče mi ni hotel ničesar povedati, pravzaprav niti nisem vedel, zakaj bom sploh operiran.
Čez približno deset dni je sledil dokončni udarec
Približno deset dni kasneje sem prejel pošto z vabilom, da se zglasim na onkološko- -urološkem konziliju. Teh občutkov se ne da opisati. Pozna jih samo nekdo, ki je to doživel. Še preden sem odprl pošto, sem moral na stranišče. Živci so naredili svoje.
»Žal je stigmatizacija te bolezni še vedno močno prisotna v našem okolju. Še vedno vlada prepričanje, da boš ob srečanju s to boleznijo umrl, čeprav dejstva kažejo drugače.«
Sledil je konzilij, kjer so določili potek preiskav in nadaljnjega zdravljenja. Na srečo je bil tumor odkrit v prvem stadiju, tako da sem bil ob ugodnem rezultatu preiskav še enkrat operiran. Sledila je še ena težja operacija odstranitve bezgavk iz trebuha (limfodenektomija). Pred operacijo sem na predlog konzilija odšel tudi na ginekološko kliniko, kjer sem v zamrznitev dvakrat oddal spermije, v kolikor bi jih kasneje potreboval pri oblikovanju družine. Dejstvo je, da kemoterapija in operacije lahko povzročijo neplodnost, pri nekaterih pa celo nezmožnost spolnega izliva. Jaz sem jo na srečo odnesel brez posledic in imam danes brez pomoči medicine prikupno hčerkico.
Pravi pogovor šele po operacijah
Ko je bilo vse to za menoj, sem prvič prestopil prag Onkološkega inštituta, kjer sem dobil svojo prvo zdravnico, dr. Marjetko Stanovnik. Imel sem veliko srečo, saj sem se lahko končno z nekom pogovoril. Razložila mi je potek bolezni, možnosti in predviden uspeh zdravljenja. Bila je najprej človek in šele nato zdravnik, predvsem pa mi je dala upanje, ki sem ga tako močno potreboval. To lahko rečem tudi za dr. Bredo Škrbinc, ki je nadomestila dr. Stanovnik. Obe sta zelo topli osebi in vredni zaupanja. Kljub slabim izkušnjam na začetku moje poti lahko rečem, da imamo na splošno v Sloveniji zelo dobre zdravnike in medicinsko osebje, ki se trudijo za nas. Še posebej pa to velja za Onkološki inštitut, kjer dobro vedo, kako ravnati v tako težkih situacijah.
Nepoznavanje bolezni je največji morilec
V času soočenja z boleznijo sem imel podporo celotne družine, takratnega dekleta in prijateljev, kar mi je bilo v veliko pomoč. Pa vendar je bilo včasih težko, ko me niso najbolje razumeli, kaj sem preživljal. Pravzaprav sem nosil dvojno breme: lastno soočanje z boleznijo in trpljenje domačih. Žal je stigmatizacija te bolezni še vedno močno prisotna v našem okolju.
Prvi zapis o primeru raka je nastal v starem Egiptu, približno leta 1500 pred našim štetjem. Na papirusu so našli zapis o osmih primerih raka na prsih.
Še vedno vlada prepričanje, da boš ob srečanju s to boleznijo umrl, čeprav dejstva kažejo drugače. Ravno neznanje, neobveščenost in nestrokovnost so največji morilci, zato sem želel pomagati vsem, ki so šele na začetku te poti. Ko sem leta 2004 izvedel, da se v Društvu onkoloških bolnikov Slovenije oblikuje prva skupina za samopomoč moškim, obolelim za rakom na modih, sem se odločil, da se včlanim. Postal sem prvi koordinator skupine, ki sva jo vodila skupaj z mentorjem z onkološkega inštituta, bil sem član upravnega odbora društva ter avtor in organizator športno–glasbenih projektov, s katerimi smo ozaveščali in razbijali tabuje. Žal skupina ne obstaja več, sem pa prepričan, da se bo v prihodnosti to spremenilo.
Bolezen postavi življenje v novo perspektivo
Čeprav je izkušnja srečanja z boleznijo zelo boleča, je življenje po tem veliko lepše, veselo in bolj polno. In šele ko zbolimo, spoznamo, zakaj je vredno živeti in kaj v življenju je zares pomembno. Škoda le, da se tega ne zavemo že prej.
