Dejan Zavec je edini slovenski profesionalni boksar. Pred kratkim je z dobljenim dvobojem pred domačim občinstvom nizu uspehov in zavidanja vrednim nazivom znova dodal naslov medcelinskega prvaka po verziji IBF. Simpatični 30-letni Ptujčan je medcelinskim naslovom v velterski kategoriji po WBO in NBA, naslovu mednarodnega nemškega prvaka (BDB) in naslovu prvaka Evropske unije (EU) vnovič dodal tudi šampionski pas po verziji IBF in si s tem zagotovil boj za naslov evropskega prvaka, ki je načrtovan v septembru.
Dejan Zavec priznava, da mu pri trdem delu poleg strokovnega tima oporo daje predvsem družina, pred kratkim pa ga je osrečila tudi nova sponzorska pogodba. Prvič v njegovi karieri gre za slovensko podjetje, česar je prvak še posebno vesel.Kdaj in kako ste se odločili za poklic profesionalnega boksarja?
To sprva ni bilo načrtovano, življenjska pot je tako nanesla. Kot amaterski boksar sem se sicer želel preskusiti med profesionalci, vendar nisem bil velik optimist, predvsem glede na pogoje, ki veljajo, da te sprejmejo medse. Težko preizkušnjo sem zdržal in potem pristal med poklicnimi boksarji.
V svoji dolgoletni boksarski karieri ste zelo uspešni. Na katere uspehe ste še posebno ponosni?
Pravzaprav na vsak uspeh posebej, saj je vsak pomenil svoje zadovoljstvo. V boksu je tako, da uspeh in kariera rasteta z uspešnimi nastopi, tako da sem trenutno najbolj pod vtisom zadnjega dvoboja v Mariboru, ki je štel za IBF-naslov medcelinskega prvaka.
V profesionalnem boksu ste zadnjih pet let, sicer pa boksate že pol svojega življenja. V čemu je poglavitna razlika med amaterskim in profesionalnim boksom?
V osnovi so največje razlike v pravilih. Amaterski dvoboji trajajo največ štiri runde po dve minuti, v profesionalnem boksu pa gre za največ dvanajst rund po tri minute. Razlika je tudi pri zaščitni opremi, ki je pri amaterjih boljša, debelejša. V javnosti najbolj prepoznavna razlika pa je, da je boks eden redkih športov, kjer profesionalci ne morejo sodelovati na olimpijskih igrah, pravico nastopa imajo le amaterji.
Kako skrbite za svojo fizično in psihično kondicijo? Katera so najtežja odrekanja in kaj si lahko mirne vesti privoščite?
Za fizično kondicijo je treba skrbeti ves čas. V obdobju, ko ni predvidenega dvoboja, treniram po tri ure na dan, ko pa se dvoboj približuje, se obseg treninga poveča na pet do šest ur dnevno. Glede psihične priprave se ta razlikuje od posameznika do posameznika; sam si pomagam s pozitivnimi mislimi, največjo mirnost pa mi prinaša družina.
Pri tem, da bi si lahko kaj privoščil, skoraj ni mirne vesti. Glede odrekanja pa je tako, da se je en dan treba odreči mesu, drug dan vodi, naslednji sprehodu z družino – kar je sicer najtežje.
V nedeljo, 15. junija, ste imeli enega najpomembnejših dvobojev v svojem življenju. Kako ste doživljali dvoboj in kako svoje občudovalce, saj je dvorana kar norela od navdušenja nad vami?
Dvoboj je pomenil izjemen čustven napor, saj je odločal o veliko stvareh. Lahko rečem, da je prinašal in odnašal vse ter odpiral vrata v prepad ali raj. V boksu so razlike na najvišji ravni tako majhne, da je lahko vsak poraz usoden. Uspelo mi je doseči zmago in tako bom v naslednjem nastopu imel priložnost naskakovati naslov evropskega prvaka v svoji kategoriji.
Navijači pa so seveda tisti, ki mi dajo dodatno spodbudo, brez njih bi bilo precej težje in gotovo bi težje aktiviral zadnje atome moči. Ob tej priložnosti se jim še enkrat lepo zahvaljujem, da so z mano.
V dvoboju ste staknili tudi težjo poškodbo. Koliko časa potrebujete za okrevanje in kako poteka zdravljenje poškodb?
Odvisno od poškodbe. Doslej sem imel na srečo malo izkušenj z resnejšimi poškodbami. Glede trenutne poškodbe hrbtenice pa je tako, da bo potrebovala svoj čas, tudi diagnoza se ni povsem določena. Navadno je po dvoboju potrebnih 10 do 20 dni, da si telo povsem opomore.
V Sloveniji na boks mnogi še vedno gledajo kot na pretepanje in ga povezujejo z agresijo. Razložite nam, prosim, kakšen šport je boks v resnici. Kako nanj gledajo v tujini?
Boks tradicionalno velja za plemenito veščino in ne gre za pretepanje, kot bi lahko rekli na prvi pogled. Gre za mnogo več – kdo bo koga ukanil z boljšo tehniko, boljšim treningom in s fizično pripravljenostjo ter predvsem z inteligenco, taktiko. Najpomembnejši dvoboji v svetu spadajo med najprestižnejše športne dogodke, kjer je zelo težko priti do vstopnice, v prvih vrstah pa je elitna družba. Boks pa je tudi lahko zelo zanimiva zvrst rekreacije, boks »tae bo« in podobne oblike so zelo priljubljeni načini rekreacije, predvsem v ZDA.
Trenirate v Nemčiji, nedavno pa ste podpisali partnersko pogodbo s slovenskim farmacevtskim podjetjem Medis. Za kakšno obliko sodelovanja gre in kje so vaše skupne točke?
Skupne točke so v lastnostih, ki nas družijo. Počaščen sem, da so v meni prepoznali zdrave vrednote, ki jih zastopa tako uspešno podjetje, kot je Medis. Podjetju bom na voljo za promocijske aktivnosti določenih blagovnih znamk, interne dogodke in še marsikaj. Verjamem, da bo sodelovanje zanimivo in koristno za obe strani in upam, da bomo skupaj gradili uspešno zgodbo.
Ali slovenski partner pomeni tudi vašo navezanost na domovino? Se bo po vašem pričakovanju zanimanje za boks pri nas povečalo, med drugim tudi zato, ker ste zadnji veliki dvoboj imeli doma?
Lahko rečem, da je medijsko zanimanje veliko, veliko večje, kot je bilo na samem začetku. Posebno pri zadnjem dvoboju medijsko pokrivanje, obiskanost tiskovnih konferenc in visoka gledanost TV-prenosa dvoboja, ki je bil prvič na nacionalni televiziji, dokazujejo, da je boks lahko zanimiv za širšo javnost, kar me seveda zelo veseli.
Vaš prvi skupni projekt z vašim novim sponzorjem bo tudi pojavljanje v oglasnih sporočilih za prehransko dopolnilo podjetja Medis, Ekolostrum. Je to za vas nova izkušnja, se je veselite?
Vsekakor je to nova, predvsem pozitivna izkušnja, ki se je prav gotovo veselim. Vsaka izkušnja v življenju ti nekaj da, nekatere pa tudi kaj vzamejo. Verjamem, da bo sodelovanje s podjetjem Medis obema stranema le dajalo. Moram pa povedati, da sem izredno vesel tega, da je Medis, posebno kot farmacevtska družba, tako odprt za sodelovanje in boksa ne meče v isti kos z negativnimi stereotipi. S tem so boksu in zato tudi meni osebno dali pomen in izkazali spoštovanje.
Kot model za oglase boste slovenski javnosti pokazali tudi svojo »mehko« plat, saj ste tudi ljubeči mož in oče. Kako usklajujete kariero in družino? Ste tudi skupaj športno aktivni? Menda ste predsednik športne šolo za otroke Juhuhu. Za kakšno šolo gre in kateri so sicer še vaši konjički?
Marsikdaj je težko usklajevati profesionalne obveznosti, zaradi česar se z ženo in otrokoma ne vidimo. Takšno podporo in ljubezen, kot ju imam v svoji družini, pa sicer privoščim vsakemu športniku na njegovi poti.
Glede športne šole Juhuhu lahko rečem, da sem »pasivno aktiven«, nastopam kot predsednik, sicer pa jo vodi prijatelj Tomaž Jagarinec. Gre za šolo, ki se zavzema za kvalitetno, športno preživljanje prostega časa med otroki, prirejamo tabore v času počitnic ipd. Svoj prosti čas, ki ga je sicer malo, z veseljem namenjam tudi tej šoli in lahko bi rekel, da gre pri tem za balzam za dušo.
Kakšni pa so vaši načrti po koncu kariere? Kje se vidite čez pet ali deset let?
Vidim se v športu. Sicer je več možnosti odprtih, verjamem pa, da bo to ostal boks. Začel sem že aktivnosti za profesionalno boksarsko zvezo za pomoč tistim, ki se bodo želeli po amaterski karieri preizkusiti med profesionalci.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 24, julij/avgust 2008.
