Juhuhu, sezona belušev je tu … Nekateri jih imenujejo tudi kraljevska zelenjava. So okusni, zdravi in vsestransko uporabni. Potreben je le obisk tržnice, malo previdnosti pri nakupu – paziti moramo, da kupimo sveže, zvrhana žlica domišljije in okusen obrok je pripravljen.
Beluši ali šparglji (lat. Asparagus) so že tisočletja cenjena zelenjava. Gojili so jih že stari Grki in Rimljani. Cenili so jih predvsem zaradi edinstvenega okusa in domnevnih zdravilnih lastnosti. Že v 1. stoletju našega štetja so Rimljani beluše tudi zamrzovali. S hitrimi kočijami in tekači so jih prepeljali s področja reke Tibere do snežnih predelov Alp in jih tam shranjevali tudi do pol leta. Velik ljubitelj belušev je bil tudi Ludvik XIV. Da bi v njihovem okusu lahko užival vse leto, je dal zgraditi poseben rastlinjak, v katerem so gojili samo beluše.
Beluši so cenjeni predvsem zaradi kulinarične vsestranskosti in ugodnega vpliva na zdravje. So odlična dietna prehrana, saj ima pol kilograma špargljev le 65 kilokalorij. Zato in zaradi diuretičnega učinka so priljubljen del jedilnikov pri dietah za uravnavanje telesne teže.
Beluši vsebujejo veliko vitaminov (A, B, C in E, folno kislino), fosfor, žveplo, kalcij, magnezij, železo, baker, cink, mangan, fluor, jod. Vsebujejo tudi veliko balastnih snovi, ki spodbujajo presnovo in delovanje debelega črevesja. Delovanje ledvic pa spodbujajo kalij, asparagin in eterična olja.
Vsebujejo veliko balastnih snovi, ki spodbujajo presnovo in delovanje debelega črevesja.
Učinkovina v beluših je asparagin. Zeleni beluši v primerjavi z belimi vsebujejo več vitamina C in karotenov in manj asparagina. Ta učinkovina poveča dejavnost ledvic in pospeši izločanje urina. Razpadna produkta asparagina sta jantarjeva kislina in amoniak, ki dajeta urinu neprijeten vonj.
Pri zdravem človeku vsakodnevno uživanje špargljev ne more slabo vplivati na zdravje. Nekaj previdnosti je potrebne le pri ljudeh, ki so nagnjeni k ledvičnim kamnom, in pri tistih s povečano vsebnostjo sečne kisline, saj lahko večje količine špargljev izzovejo napad gihta (putike).
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 22, maj 2008.
