Tina Frank, dr. dent. med.
Vsakdo od nas si želi lepega, privlačnega, mladostnega in sproščenega nasmeha, ki je neizmernega pomena za naše dobro počutje, kakovost življenja ter samozavest. Opažam, da paciente zelo zanima beljenje zob, zato je prav, da podrobneje pogledamo nekaj dejstev o različnih načinih beljenja zob, njihovih prednostih in slabostih.
Zakaj se zobje sploh zabarvajo?
Lahko so zabarvane samo zobne obloge na površini zob, ki jih lahko do določene mere odstranimo s ščetkanjem in profesionalnim čiščenjem pri zobozdravniku. Vzroki globljega zabarvanja zob pa so najpogosteje pitje kave, čaja, rdečega vina, nekaterih drugih pijač ter pogosto uživanje nekatere hrane (npr. robid, borovnic) in kajenje. 
Zaradi mikroporoznosti sklenine barvila sčasoma prodrejo skozi sklenino in zabarvajo zobe.
Globoka zabarvanja zob sicer niso škodljiva, seveda pa nikakor niso privlačna. Globlje zabarvanje zob lahko na primer povzročijo tudi uživanje tetraciklinov med razvojem zob, prevelike količine zaužitega fluora, poškodbe med razvojem zob ali kasneje. Zabarvani so lahko bodisi vsi zobje ali le nekaj zob. Pogosto je temnejše barve le posamezen zob, ki je avitalen (zobna pulpa v njem je odmrla zaradi poškodbe ali globokega kariesa). Važno je, da zobozdravnik ugotovi vzrok zabarvanosti zobovja in izvede ustrezen postopek beljenja. Vsekakor pa se je priporočljivo izogibati znanim povzročiteljem zabarvanosti, kolikor se le da, saj se verjetno vsi strinjamo, da je bolje preprečiti kot popravljati posledice.
Različne metode beljenja zob
Predpogoj za beljenje zob so zdravi zobje in dlesni. Pomembno je vedeti, da se beljenje zob ne sme izvajati pri osebah, mlajših od 15 let! Gre za postopek, s katerim povečamo svetlost zob do želene stopnje. Dobro je poudariti, da ni potrebno, da zobje izgledajo popolnoma beli, saj lahko to deluje nenaravno, zato naj se proces zaključi pri vam sprejemljivi svetlosti. Pred beljenjem zob je treba odstraniti zobni kamen in površinska zabarvanja zob.
Globoko obarvanje zob najpogosteje povzročijo pitje kave, čaja, rdečega vina ali nekaterih drugih pijač ter pogosto uživanje nekatere hrane (npr. robid in borovnic), seveda pa tudi kajenje.
Za beljenje zob se uporabljata vodikov peroksid ali karbamid peroksid v različnih koncentracijah. Karbamid peroksid je stabilnejši in razpade na ureo in vodikov peroksid. Na tržišču je na voljo veliko proizvodov različnih proizvajalcev. Zobje se lahko belijo v zobozdravniški ambulanti, kjer se ustrezno zaščitijo dlesni in ostala mehka tkiva ustne sluznice, na zobe pa se večkrat nanesejo geli z omenjenimi učinkovinami. Pri nekaterih proizvodih se za aktivacijo učinkovine uporablja svetloba in toplota ali laser.
Zobotehnik lahko po odtisu in izlitem modelu vaših zob izdela za vas individualno žlico oz. šablono, s pomočjo katere si pod zobozdravniškim nadzorom lahko belite zobe doma. V šablono nanesete gel, ki vsebuje belilno učinkovino, in šablono za določen čas (po navodilih zobozdravnika) namestite na zobe. Na tržišču obstaja tudi sistem, kjer je zelo viskozen gel z belilno učinkovino že nanesen na konfekcijsko žlico, ki jo vstavimo na zobe in jo odstranimo, ko se gel prilepi na zobe. Sistem se uporablja za beljenje doma pod zobozdravniškim nadzorom.
Ni potrebno, da zobje izgledajo popolnoma beli, saj lahko to deluje nenaravno. Proces beljenja naj se zato ustavi pri sprejemljivi svetlosti.
Obstajajo tudi trakovi za beljenje zob, ki jih nanesemo na zobe, vendar zaradi svoje oblike pogosto ne pobelijo predela zoba ob dlesni. Tudi veliko zobnih past obljublja bolj bele zobe (vsebujejo manjšo koncentracijo belilnih učinkovin in abrazivna sredstva), vendar lahko pomagajo odstraniti le površinska zabarvanja, slabost pa je njihova grobost in agresivnost za sklenino, dlesni in ostalo sluznico.
Kemija beljenja
Belilna sredstva delujejo tako, da pronicajo skozi sklenino in kemično reagirajo s pigmenti (gre za ciklične ogljikovodike). Pri tem pride do specifične oksidacije, kar povzroči razpad barvil v svetleje pigmentirane nenasičene strukture in nadalje v nasičene. Pri prekomernem beljenju pa lahko pride do razpada in izgube skleninskega matriksa, kar naj bi se zgodilo pri kontinuirani uporabi belilnih sredstev šest mesecev.
Jabolka, zelena in korenje pomagajo pri beljenju zob, saj s spodbujanjem slinjenja delujejo kot naravni odstranjevalec madežev in nežno očistijo zobe.
Neželeni učinki
Po beljenju zobje lahko postanejo preobčutljivi. Ob neustrezni zaščiti dlesni se lahko dlesni poškodujejo. Nevarno je tudi, če belilno sredstvo po nesreči zaužijemo in pride do poškodb sluznice. Pri prekomerni in pretirani uporabi vodikovega peroksida in karbamid peroksida lahko pride do resnejših poškodb zobnih tkiv. Pomembno je poudariti, da belilna sredstva ne bodo pobelila zalivk ali zob s prevlekami, tako da bo v primeru beljenja morda potrebna njihova zamenjava, da bodo ustrezali barvi na novo pobeljenih zob.
Beljenje zob izključno v zobozdravstvenih ordinacijah – da ali ne?
V nekaterih državah, tudi pri nas, se beljenje zob izvaja tudi izven zobnih ambulant, v kozmetičnih in frizerskih salonih. Oktobra 2009 je bila v Pragi delavnica z naslovom »Beljenje zob izključno v zobozdravstvenih ordinacijah – da ali ne?«, kjer so evropski zobozdravniki sprejeli naslednje zaključke:
- Beljenje zob z vodikovim peroksidom ali karbamid peroksidom predstavlja kemični proces, ki spremeni strukturo zobnih tkiv (predvsem z molekularno degradacijo sklenine in dentina) – spremembe v strukturi tkiv v človeškem telesu zaradi zunanjega postopka pa se štejejo za zdravljenje. Beljenje zob je torej zdravljenje, zato ga lahko (tako kot katerokoli drugo obliko zdravljenja) izvajajo izključno zobozdravniki ali zobozdravstveni asistenti pod neposrednim nadzorom zobozdravnika v državah, kjer državna zakonodaja to dopušča.
- Proizvodi, v katerih je koncentracija vodikovega peroksida nižja ali enaka 0,1 %, ne povzročajo sprememb v strukturi zobnih tkiv in se lahko uporabljajo kot kozmetični proizvodi, brez omejitev. Proizvodi, v katerih koncentracija vodikovega peroksida presega 0,1 %, pa lahko povzročijo spremembe v strukturi zobnih tkiv, zato se morajo obravnavati kot medicinski, in ne kot kozmetični proizvodi, ter naj bi jih zato uporabljali izključno zobozdravniki in zobozdravstveni asistenti pod neposrednim nadzorom zobozdravnika v državah, kjer državna zakonodaja to omogoča.
Udeleženci so menili, da se mora to področje ustrezno zakonodajno urediti v celotni Evropski uniji. Do oktobra 2012 naj bi vse države Evropske unije sprejele zakonodajo, ki bo urejala to področje. Sklepi praške delavnice povzeti po: Čok Gordan: Izjava praške delavnice o beljenju zob, Revija isis – Januar 2010.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 62, april 2012
