V vročih poletnih dneh je osvežitev v hladni vodi nekaj najlepšega, kar si lahko človek zaželi. Ker morje in jezera niso vedno blizu, se moramo pač sprijazniti z ohladitvijo v bazenu, kjer pa nas čaka prenekatera higienska past.
Čeprav se nam zdi, da to skoraj ni mogoče, je uriniranje med plavanjem v bazenu med ljudmi precej razširjeno, poleg tega tudi prhanje, umivanje celega telesa pred odhodom v javni bazen ni prav pogosto. Lahko si predstavljamo, koliko packarije je prisotne v bazenu, v katerem se namaka veliko kopalcev: bakterije s kože in intimnih predelov, znoj, odmrle kožne celice, različni telesni izločki, urin, lasje in dlake.
Bakterije, ki so prisotne v bazenski vodi, so pogost vzrok za okužbo mehurja pri nekaj let starih otrocih. Malčki, ki čofotajo v plitvih bazenih z ogreto vodo, se med tem mimogrede polulajo. Ob koncu lulanja, ob prenehanju curka urina iz sečnice, nastane vakuum, ki potegne bazensko vodo v sečnico. Še posebej pri deklicah je ta kratka, zato bakterije hitro prispejo v mehur in povzročijo vnetje, ki pa ni tako nedolžno, kot se zdi. Zato staršem nujno svetujemo, naj navajajo otroke na stranišče, ker bazen pač ni ena velika kahlica.
Večkrat se zgodi deklicam
Pri večjih otrocih je pri deklicah zaradi krajše sečnice in lažjega dostopa bakterij v mehur okužba mehurja pogostejša kot pri dečkih. Okužba lahko nastane po kopanju v javnem bazenu, še posebej v poletnem času, ko so bazeni polni kopalcev in je voda okužena kljub sanitarnim ukrepom.
Lahko si le predstavljamo, koliko umazanije je prisotne v bazenu, v katerem se namaka veliko kopalcev: bakterije s kože in intimnih predelov, znoj, odmrle kožne celice, različni telesni izločki, urin, lasje in dlake.
Okužbe mehurja pa se lahko ponavljajo, še posebej pri deklicah, ki zadržujejo urin ali na stranišču hitijo in ne izpraznijo mehurja popolnoma. Ponavljajoče okužbe mehurja so lahko povezane tudi z nerednim odvajanjem blata, pritiskom polnega črevesa na mehur in s tem večje možnosti nepopolnega izpraznjenja mehurja. Posebej pri mladostnicah so okužbe mehurja lahko povezane s premajhnim vnosom tekočin in zato preredkimi praznenji mehurja. Če mehur izpraznijo na primer zgolj trikrat dnevno, se v zaostalem urinu v mehurju namnoži tolikšno število bakterij, da povzroči vnetje.
Okužba se lahko pokaže na različne načine
Okužbe sečil so pri otrocih zelo pogoste, saj zasedajo drugo mesto, takoj za okužbami dihal. Večinoma jih povzročajo bakterije, ki jih najdemo v prebavilih, najpogosteje Escherichia coli. Okužbe se lahko ponavljajo, vendar pa jih zaradi nespecifične klinične slike lahko hitro spregledamo, še posebej pri majhnih otrocih. Okužba se lahko pokaže na različne načine: otrok ima lahko vročino, lahko bruha in ima drisko, lahko pa je zgolj neješč in nerazpoložen. Vendar, ko se okužba pri majhnih otrocih in dojenčkih pojavi, ta obsega celotna sečila, od mehurja do ledvic.
Malčki, ki čofotajo v plitvih bazenih z ogreto vodo, se med tem mimogrede polulajo. Ob koncu lulanja nastane vakuum, ki potegne bazensko vodo v sečnico. Še posebej pri deklicah je ta kratka, zato bakterije hitro prispejo v mehur in povzročijo vnetje, ki ni tako nedolžno, kot se zdi.
Pri večjih otrocih je drugače, saj se okužba sečil že lahko izrazi podobno kot pri odraslih. Kadar gre za okužbo sečnega mehurja ali spodnjih sečil, otrok toži za pekočim in pogostim uriniranjem, urin, ki je lahko celo krvav, pa mu uhaja. Vse to pa je povezano še z vročino, splošno prizadetostjo in bolečinami v ledvenem predelu.
Z antibiotiki ne hitimo
Dokler otrok ni prizadet, nima visoke vročine in je krvna slika normalna, z uvedbo antibiotičnega zdravljenja ne hitimo in počakamo na laboratorijske izvide urina. V primeru jasne klinične slike, ko izvidi pokažejo na bakterijsko okužbo, prisotne številne levkocite v urinu in pozitivno urinokulturo, pa začnemo antibiotično zdravljenje takoj po odvzemu krvi in urina.
Dokler otrok ni prizadet, nima visoke vročine in je krvna slika normalna, z uvedbo antibiotičnega zdravljenja ne hitimo in počakamo na laboratorijske izvide urina.
Kadar se pri majhnih otrocih pojavi vročina in splošna prizadetost, je potrebno zdravljenje v bolnišnici, kjer mali bolniki dobivajo antibiotik v žilo, obenem pa jim z infuzijo najlaže zagotovimo zadosten tekočinski vnos, ki je potreben za ustrezno delovanje ledvic. S tem preprečujemo tudi škodljive učinke antibiotika na ledvice. Po nekaj dneh lahko z zdravljenjem nadaljujejo starši doma – otrok mora le popiti zadostno količino tekočin, antibiotik pa dobi v obliki sirupa.
Za večje otroke, ki bolje sodelujejo, zdravljenje v bolnišnici običajno ni potrebno, predpišemo pa jim antibiotik. Če gre za okužbo ledvic za 10 do 14 dni, če pa je okužen zgolj sečni mehur, pa bodo morali antibiotike jemati zgolj en teden.
Z dodatnimi preiskavami ugotovimo spremembe
Če pri otroku ugotovimo okužbo sečil, je v prvih dneh okužbe potrebno opraviti še ultrazvočni pregled sečil, kasneje pa še druge slikovne preiskave. S tem namreč lahko ugotovimo spremembe, ki so tipične za vnetje ledvic, in spremembe, ki nakazujejo prirojeno napako sečil. Še posebej majhni otroci namreč zbolijo za okužbo sečil pogosteje, če imajo prirojeno napako sečil; pri večjih otrocih je okužba sečil lahko povezana z zadrževanjem urina in blata, s hitenjem na stranišču, nezadostnim praznjenjem mehurja ali s kopanjem v javnem bazenu.
