Sergeja Širca
Alenka Dirnbek se je pred osmimi leti skupaj z možem in hčerko preselila v Avstralijo. Živijo na Zlati obali (Gold Coast - na fotografiji) v avstralski državi Queensland. Z možem vodita vsak svoje podjetje: Alenka ima lastno blagovno znamko kozmetike, mož Milan pa gradbeno podjetje. 17-letna hčerka Tia zaključuje zadnji letnik gimnazije in razmišlja o študiju medicine. Sicer razmišljajo o selitvi bliže domu, a Alenka dvomi, da se bodo v bližnji prihodnosti vrnili v Slovenijo. »Zlasti ne v tej krizi, ko vsi bežijo iz Slovenije,« pravi Alenka. Mogoče pa bo v prihodnosti dozorela odločitev o selitvi bliže Evropi.
Alenka, zakaj ste se preselili v Avstralijo? Je bila odločitev prava ali jo morda obžalujete?
Preselili smo se zato, ker smo si želeli spremembe življenja, živeti nekje, kjer je vreme bolj prijazno, in v državi, ki bi nam omogočila razvoj tako na osebnem kot na poslovnem področju. Zagotovo nam ni žal, saj smo se ogromno naučili in predvsem pridobili eno izkušnjo več v življenju. Naučili smo se angleškega jezika (v bistvu se ga še vedno učimo, sploh midva z Milanom) in spoznali, kako življenje funkcionira izven slovenskih meja. Skratka, naučili smo se veliko novega, česar se verjetno v Sloveniji ne bi. Slovenija je krasna dežela, a tako majhna, da če živiš v enih okvirih, niti ne razmišljaš, da ti morda življenje izven teh meja ponuja še kaj drugega.
Kako je v Avstraliji vzgajati otroka?
Otroka pač vzgajaš po svojem občutku. Ne vem, če je vzgoja povezana z državo, kjer živiš, prej s kulturo. Midva sva vzgajala Tio, kot bi jo v Sloveniji. Avstralska kultura je drugačna, bolj brezskrbna kot slovenska, mi žal tega nismo prevzeli in še kar živimo po slovenskih standardih.
Res pa te kot tujca v tuji deželi, kjer ne poznaš ljudi, bolj skrbi in te je bolj strah za otroka. Čeprav je predel, kjer živimo, relativno varen, še vedno hodim z avtom iskat hčer v šolo. Tudi brezskrbnega druženja s sosedi in sosedovimi otroki ali sošolci ni toliko kot v Sloveniji. Otroci iz iste vasi ali ulice namreč ne hodijo nujno v isto šolo, sploh če obiskujejo zasebno šolo, ki je lahko 20 km ali celo več oddaljena od doma, tja jih potem vozijo starši. Naša Tia se tako druži z vrstniki le v šoli. Najbrž je to odvisno tudi od vsake družine, morda smo mi kot družina bolj zaprti in nimamo veliko prijateljev tukaj. Pravi prijatelji in družina so ostali v Sloveniji. Tia pa je prišla sem z devetimi leti in se bo verjetno drugače vklopila v družbo, kot sva se midva, ki sva se priselila dokaj pozno.
Kako poteka življenje »tam spodaj« – se vam zdi vsakdanji tempo podoben kot v Evropi ali Sloveniji?
Sama sem že malo pozabila, kakšen je tempo v Sloveniji (smeh). Tu se kar precej dela, zlasti to velja za nas imigrante, ki se moramo bolj truditi kot domačini, morda zato, ker si vsi želimo nekaj ustvariti. Povrhu pa smo bili v Sloveniji vzgajani, da je treba težko delati, če želiš nekaj imeti.
Če si želiš živeti po določenih standardih, so stroški življenja v Avstraliji precej visoki, posebno če želiš, da se otrok šola v zasebni šoli. Midva z Milanom oba delava več, kot sva v Sloveniji. Avstralija sicer ponuja krasen življenjski slog zaradi prijetnega vremena in lahkotnosti življenja, vendar je tvoj dejanski način življenja odvisen od tega, ali si tu rojen ali si prišel v Avstralijo z veliko finančnimi sredstvi – ali pa si si moral življenje postaviti na novo iz nič. Verjetno bi bila zgodba vsakega posameznika čisto drugačna, jaz pač govorim iz svojih izkušenj.
Kako poteka družinsko življenje?
Ob prihodu v Avstralijo se nam je zdelo vse veliko lažje kot v Sloveniji. Jaz sem bila doma, delala sem le občasno in svoj posel počasi razvijala od doma. Milan je bil podizvajalec gradbenim podjetjem in imeli smo prav umirjeno družinsko življenje.
Vendar vsak posel raste in z rastjo je povezan tudi čas, ki ga je treba vložiti v podjetje. Sploh v zadnjem letu nam zmanjkuje časa celo za dopust, saj delamo tudi ob vikendih. Na dopust se sicer vedno najraje odpravimo kar sami trije, in sicer hodimo kampirat. Obiskali smo že kar nekaj zelo lepih predelov Avstralije. V Slovenijo pa hodimo ločeno, midve s Tio pogosteje, Milan pa je bil v osmih letih v Sloveniji le enkrat.
Kako so vas sprejeli kot priseljence?
Avstralija je multinacionalna država, država imigrantov, in sistem je prijazen do tujcev. Mi smo imeli stalno vizo in smo se relativno lahko vklopili v življenje. Avstralci priseljence lepo sprejemajo, nato pa je na nas, ali se vklopimo ali ne. Imigranti se kar veliko družimo med sabo in težko rečem, koliko imigrantov se zares vklopi v avstralsko družbo. Sicer pa čisto na kratko in jedrnato: ne glede na to, koliko let živiš v tujini, boš vedno ostal tujec v tuji deželi.
Kakšen je v Avstraliji položaj žensk?
Najbrž tak, kot si ga vsaka ženska izbori. Avstralska premierka je ženska, Julia Gillard, in tudi sicer je v politiki kar nekaj žensk. Ministrica za zdravje Tanya Plibersek je celo slovenskega porekla.
Na splošno pa še vedno kar veliko avstralskih žensk, ko se enkrat poročijo in imajo otroke, ostane doma, seveda če mož dobro zasluži. Slovenskim moškim to morda ni normalno, Avstralcem pa popolnoma. Seveda pa je to odvisno od standarda, ki si ga želiš, in od vsake posamezne ženske. Tudi meni se zdi normalno, če ženska ostane doma, skrbi za družino, se posveti svojim hobijem ali pa ima kakšen manjši posel, ki ga vodi od doma. Tako ali tako navadno večji del družinskih opravil pade na žensko, torej ima ženska, ki poleg tega hodi v službo ali vodi posel, kar dve ali še celo več služb.
Se je bilo težko uveljaviti v poslu?
Ni enostavno, ne zato, ker sem ženska, bolj bi rekla, da zato, ker sem tujka. Nisem poznala trga, ljudi, sistema, nisem dovolj dobro govorila angleško. To mi je vzelo ogromno časa in energije. Sicer sem od nekdaj vodila svoj posel in imela ogromno idej, ki sem jih lahko realizirala le skozi svoj posel. Ker sem po naravi iznajdljiv človek, sem dokaj hitro spoznala sistem in tudi konkurenco. V poslu moraš biti non stop na preži, gledati, kaj dela konkurenca, in se potruditi, da si boljši. Rada počnem to, kar počnem, in si želim, da bi blagovna znamka Alexami še bolj zrastla.
Ravno sem začela z novim neprofitnim projektom, gre za blog in forum, ki naj bi povezovala ljudi, omogočala izmenjevanje izkušenj in deljenje nasvetov. Ljudi bomo ozaveščali o bolj zdravem načinu življenja, ekologiji in še mnogo več. Naziv bloga je Your Life Diary, upravljali ga bova skupaj s hčerko (www.yourlifediary.com).
Alenka, če primerjate zdravstveni sistem v Avstraliji s slovenskim, kateri se vam zdi boljši?
Mislim, da slovenski, saj je še vedno bolj socialen. Malo v šali, malo zares: če resno zbolim, se vrnem v Slovenijo. Bolnišnice v Sloveniji so v glavnem državne, torej verjetno ni velike razlike med zdravstvenimi uslugami. Tudi v Avstraliji je oskrba v državnih bolnišnicah brezplačna, vendar so čakalne dobe za določena zdravljenja dolge, usluge pa povprečne. Če imaš na primer bolezen, kot je rak, zelo dolgo čakaš na zdravljenje, če nimaš zasebnega zavarovanja. To je seveda odvisno tudi od tega, v kateri fazi je bolezen. Če želiš na prednostno listo ali se zdraviti pri zasebniku, so lahko, kolikor slišim po TV in radiu, stroški za zdravljenje takšne bolezni zelo visoki.
Zato imamo torej poleg osnovnega še dodatno zasebno zdravstveno zavarovanje, ki ga lahko koristimo tudi za zobozdravnika, naturopatijo, homeopatijo, akupunkturo kot tudi za remedial (sanacijsko) masažo. Seveda te storitve niso krite v celoti, ampak le delno. Zobozdravnik pa recimo tukaj sploh ni v javnem sistemu, vsi so zasebni.
Kako zdravite manjše težave, za katere ni treba obiskati zdravnika?
Avstralija je do alternativnih oblik zdravljenja veliko bolj odprta kot Slovenija. Poslužujemo se različnih naravnih metod zdravljenja in uživamo naravne prehrambene dodatke: organski vitamin C, zelene alge, železo ... Zelo se izogibamo sintetično izdelanih dodatkov. Kot preventivo in kurativo uporabljamo tudi naturopatska zdravila, ki jih lahko kupimo v nekaterih lekarnah in tudi v trgovinah z zdravo prehrano. V nekaterih imajo tudi naturopatskega svetovalca.
Tukaj lahko tablete za glavobol ali paracetamol kupiš v vsaki trgovini, ne samo v lekarni. Lekarne so zelo drugačne kot v Sloveniji. Imajo oddelek za zdravila na recept, ostala ponudba pa je podobna kot v drogeriji.
Kako pa je organizirano splošno, primarno zdravstvo? Je dostop do zdravnika enostaven?
Lahko izbiraš med zasebnimi in državnimi zdravniki. Obiska pri državnem zdravniku se ne plača oziroma včasih plačaš, pa ti potem del povrne država, odvisno od poslovalnice, če je povezana z Medicare državnim sistemom. Obisk pri pediatru pa se plača. Država sicer povrne določen delež plačila, a še vedno gre za vsak obisk pri pediatru najmanj 100 avstralskih dolarjev iz tvojega žepa. Prav tako se plača obisk ginekologa, le delno ga povrne državni sistem. Res pa je, da ti tukaj lahko osebni zdravnik vzame bris, v Sloveniji moraš za to h ginekologu.
Glede na to, da vse preglede in obiske pri zdravniku opravljamo v Avstraliji, gre torej v ta namen kar veliko denarja.
Slovenci se radi primerjamo z ostalim svetom. V rubriki Pogled izza meje bodo naši rojaki, ki živijo v tujini, primerjali slovenski zdravstveni sistem s sistemom v državi, kjer živijo. Zavedamo se, da nima vsakdo celotnega pogleda in podatkov za primerjavo, vseeno pa bo zanimivo pokukati v zdravniške čakalnice in lekarne po svetu. Prinašamo vam torej pogled na zdravstveni sistem skozi oči posameznega uporabnika. Poudarjamo, da je Pogled izza meje omejen izključno na avtorjevo osebno izkušnjo z zdravstvenim osebjem in ustanovami ter nabavo zdravil.
Se vam zdijo avstralski farmacevti samo osebe, ki izdajo zdravilo na recept, ali se z njimi tudi posvetujete o težavah?
Običajno že tukajšnji zdravniki vse lepo razložijo in od farmacevta potem potrebujemo samo še splošen osnovni nasvet. Če pa potrebujemo nasvet ob nakupu zdravila, ki ni na recept, so farmacevti na voljo.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 73, maj 2013.
