Antioksidanti – eliksir mladosti?

Aleksandra Ćajić, mag. farm., Lekarne Maribor, Lekarna Pri gradu

Pred kakšno milijardo let je bil v zemeljski atmosferi le en sam odstotek kisika, še prej pa ga sploh ni bilo. Do danes se je njegov delež v atmosferi povzpel na 21 odstotkov. Glavni »krivec« za postopno povečevanje koncentracije kisika so rastline in proces fotosinteze. S pojavom kisika v atmosferi so bili podani pogoji za pojav živalskega sveta, ki kisik v zraku koristi za svoje življenje. Zelene rastline so bile prva živa bitja, ki so se soočila s kisikom in z njegovimi reaktivnimi oblikami. Zato je razumljivo, da so le-te najbolje opremljene z antioksidanti.

Živalski svet in človek sta evolucijsko mlajša, vendar sta prav tako neprestano izpostavljena kisiku in potrebujeta učinkovito zaščito pred njegovimi kemijskimi vplivi. Mladost in prehranska odvisnost od rastlinskega sveta sta pomembna razloga, da živalski svet še ni razvil svojih ov v tolikšni meri, obsegu in učinkovitosti kot rastlinski svet.

Slovar Naše lekarne

MALIGNA TRANFORMACIJA: sprememba iz normalne celice v rakavo
KELIRANJE: kemična reakcija, pri kateri reagent (kelator) veže kovinski atom
POLIFENOLI: zelo močni oksidanti, ki jih najdemo v nekaterih delih posameznih rastlin
ANTIKANCEROGENI UČINEK: preprečuje nastanek rakavih celic

Reaktivne oblike kisika, ki lahko vplivajo na organizem, imenujemo reaktivne kisikove zvrsti. To so kisikovi radikali in kisikove spojine, ki niso radikali, vendar pri svojih reakcijah lahko delajo radikale. V nadaljnjih verižnih radikalskih reakcijah se lahko količina reaktivnih kisikovih zvrsti zelo poveča. Kar dve tretjini človekovega telesa sestavlja kisik, kar opravičuje pozornost na te reakcije. Druga temeljna sestavna dela molekul v živih organizmih sta ogljik in dušik. Reaktivne oblike dušika imenujemo reaktivne dušikove zvrsti.

Kaj so radikali?

Radikali so atomi, ioni, molekule ali kompleksi, ki imajo v svoji strukturi vsaj en nesparjen elektron. Zaradi težnje po pritegnitvi še enega elektrona so praviloma kratkoživi in kemijsko reaktivni.

Glede na atom z nesparjenim elektronom razlikujemo kisikove, dušikove, ogljikove in druge radikale. V organizem lahko prihajajo iz okolja (UV-sevanje, onesnaženo okolje, kajenje, etanol).

Kovinski ioni lahko bistveno prispevajo k nastajanju radikalov v organizmu, kadar se čezmerno nalagajo v tkivih. Med drugim lahko pride do povečane tvorbe radikalov zaradi ekstremnih fizičnih obremenitev netreniranega telesa in psihičnih stresov. Prav tako je pomembna njihova vloga pri staranju.

Tudi pri normalnem delovanju celic nastajajo radikali (celično mitohondrijsko dihanje, fagocitoza, encimske oksidacije itd.), vendar je njihova koncentracija nizka in nadzorovana. Njihovo nastajanje je omejeno, saj jih endogeni antioksidanti (antioksidanti, ki jih proizvede telo samo) sproti odstranjujejo.

Kaj je oksidativni stres?

Raziskave kažejo, da je človeška DNK v celici dnevno izpostavljena 10.000 oksidativnim poškodbam zaradi radikalov. Večino teh poškodb popravijo različni encimi, ki razgradijo poškodovani del  in dogradijo novega, vendar ne vseh. Del poškodb ostaja in se s staranjem kopiči, kar povečuje verjetnost za maligno transformacijo oz. smrt celice. Če je organizem dalj časa izpostavljen oksidantom ali/in če pride do zmanjšanja antioksidativne sposobnosti organizma, nastopi oksidativni stres. Tako v vrsti nadaljnjih in nenadzorovanih reakcij prekomerno nastajajo radikali, ki poškodujejo DNK, proteine, lipide in druge sestavine celice ter tako pomembno prispevajo k sproženju začetka bolezenskega procesa.

Patološka stanja, kjer se radikali pojavljajo v povečanem obsegu in so odgovorni za vrsto celičnih oz. tkivnih poškodb, so med drugim:

• sevalna bolezen, 
• vnetje in revmatoidni artritis,
• rak,
• ateroskleroza,
• okvare ob ishemiji/reperfuziji in
• kronično pomanjkanje selena.

Kaj je antioksidant?

Antioksidant je vsaka snov, ki že v zelo nizki koncentraciji opazno upočasni ali prepreči oksidacijo drugih snovi v celici. Antioksidanti oksidativni stres preprečujejo z lovljenjem radikalov, s keliranjem kovinskih ionov ter z odstranjevanjem ali/in popravilom oksidativno poškodovanih biomolekul.

Endogeni antioksidanti, ki jih proizvaja telo, so učinkoviti, vendar v sodobnem času ne zadoščajo v obrambi pred radikali, zato skušamo škodljive vplive zmanjšati z vnosom eksogenih antioksidantov, kot so vitamini A, C in E, minerali (cink, selen), žveplove spojine, organske kisline in polifenoli.

Med antioksidanti iz rastlin so najpomembnejše fenolne spojine, med katerimi imajo antioksidativno delovanje fenolne kisline (cimetova, kavna, kumarna, rožmarinska kislina), flavonoidi (rutin iz črnega bezga, flavonoidi iz lubja navadne jelke), čreslovine (katehini iz listov čajevca, proantocianidini iz lubja obmorskega bora), lignani in stilbeni. Polifenoli delujejo kot antioksidanti, poleg tega pa izkazujejo tudi protivnetni, antikancerogeni in imunopreventivni učinek.

Preveč antioksidantov lahko škoduje

Med dejavniki, ki preprečujejo oksidativni stres, je stalen vnos antioksidantov s hrano pomemben, žal pa ne edini dejavnik. Spoznanje o pomembnosti antioksidantov v vsakodnevni prehrani je proizvajalce hrane vodilo v umetno dodajanje antioksidantov k različnim živilom. Ker se ta »moda« nekontrolirano širi na mnoga živila, je možnost, da dobimo s hrano večje količine antioksidantov, kot jih telo potrebuje. Opravljene študije kažejo, da obstajajo resni sumi, da prevelike količine antioksidantov delujejo prooksidativno, torej celo povzročajo oksidativni stres. Antioksidanti so praviloma aktivni v zelo nizkih koncentracijah, ne da se jih uživati na zalogo, prevelike količine pa vodijo v nasprotne učinke.

Vsekakor je bolje zaužiti antioksidante iz naravnih virov, torej z raznovrstno prehrano. Prehranskim dopolnilom pa se v današnjem času, ko je prehrana velikokrat neuravnotežena, skorajda ne moremo več izogniti. Torej so dobrodošel pripomoček pri ohranjanju zdravja, vendar je pri vnosu treba upoštevati zmernost in potrebe. Pomembno je, da količina vnesenih antioksidantov ustreza telesnim potrebam posameznika.

Borimo se proti oksidativnemu stresu

Da svoj organizem čim manj obremenimo z oksidativnimi stresi, lahko v prvi vrsti poskrbimo sami, če:

• vzdržujemo normalno fizično kondicijo organizma (izogibanje pretiranim fizičnim ali samo občasnim obremenitvam), 
• na najmanjšo možno mero zmanjšamo razna infekcijska obolenja, 
• se izogibamo raznim vnetnim (kroničnim) obolenjem in 
• redno uživamo sadje in zelenjavo.

Izogibajmo pa se naslednjim obremenitvam:

• kajenje, 
• pogoste infekcijske bolezni,
• razna vnetja različnega izvora, 
• enolična prehrana, bogata z maščobami, 
• pretirano uživanje alkohola.

To namreč telesno obrambo pred reaktivnimi kisikovimi in dušikovimi zvrstmi prekomerno obremenjuje. Situacija, ko pride do popuščanja antioksidativne obrambe, je takrat neizbežna.