Pozabljivost je lahko čisto normalna, včasih celo malo simpatična zadeva. Pozabljamo zaradi utrujenosti, zamišljenosti, obremenjenosti in še česa. Pozabljivejši so navadno starejši ljudje. Če se pozabljivost stopnjuje, je to lahko prvi znak demence. Najpogostejši vzrok demence je Alzheimerjeva bolezen. Simptomi, kot so pozabljivost, zmanjšana zmožnost orientacije, razumevanja, govornega izražanja, presoje in opravljanja vsakodnevnih dejavnosti ter sposobnost obvladovanja čustev in socialnega vedenja, ne prizadenejo le bolnikov, temveč pomenijo tudi veliko breme za njihove najbližje.
Alzheimerjeva bolezen (AB) spada v skupino demenc. Prvič jo je opisal nemški psihiater in nevropatolog Alois Alzheimer leta 1907. Bolezen, ki se je sprva zdela zelo redka, je v poznih šestdesetih postala čedalje pogosteje prepoznana. Danes se število bolnikov z Alzheimerjevo demenco povečuje zaradi staranja populacije in je zdaj četrta po vzrokih smrti v razvitih državah.
Dejavnik tveganja za razvoj Alzheimerjeve bolezni je predvsem starost. Pojavnost bolezni eksponentno raste med 65. in 85. letom starosti in se podvoji na vsakih pet let. Pri 85 letih je obolele že 30–40 % populacije. Kadar se bolezen začne pred 45. letom starosti, gre navadno za genetsko obliko AB. Poleg starosti so dejavniki tveganja še prisotnost določenega gena (alel apo E4), nižja stopnja izobrazbe, pojav AB v družini, bolezen koronarnih arterij ter hujša poškodba glave v preteklosti. Med možnimi dejavniki tveganja so lahko tudi zvišan krvni tlak, zvišane vrednosti aminokisline homocisteina v krvi in zvišane vrednosti maščob v krvi.
Kako prepoznati Alzheimerjevo bolezen
Alzheimerjeva bolezen se kaže kot napredujoča motnja predvsem psihičnih (kognitivnih) sposobnosti. Največkrat so v ospredju motnje spomina, motnje govora, vidno-prostorskih zaznav in izvršilnih funkcij v povezavi z motnjami vedenja. Značilne spremembe vedenja in drugi nevropsihiatrični simptomi po navadi nastopijo nekje na sredini bolezni (napačno dojemanje sveta, prividi, tesnoba, motnje spanja, depresija).
Motnja govora je najpogosteje izražena kot težava z iskanjem pravilnih besed, kar je lahko tudi vodilni simptom bolezni.
Motnja spomina se kaže predvsem kot izguba spomina za pretekle dogodke (epizodični spomin) od nekaj sekund do nekaj minut nazaj, bolnik je slabo orientiran v trenutnem času in prostoru. Prizadet je tudi spomin za podatke, ki niso vezani na prostor in čas (semantični spomin), kar pomeni, da ne pozna splošno znanih dejstev, npr.: tiger je črtast, Ljubljana je glavno mesto Slovenije. Dolgoročni spomin (dogodki pred začetkom bolezni) je navadno ohranjen, tako da svojci včasih povedo, da bolnik 'živi v preteklosti'.
Nevropsihiatrični simptomi se kažejo predvsem na štirih ravneh: motnje čustvovanja in razpoloženja, psihoze, spremembe osebnosti, motnje vedenja. Pojavijo se pri 80 % bolnikov z AB. Skoraj 70 % bolnikov ima vsaj en simptom depresije, 30 % jih ima halucinacije. 75 % bolnikov je osebnostno spremenjenih, postanejo bolj otopeli, socialno se osamijo, lahko so dezinhibirani. V 30 do 85 % imajo motnjo vedenja, ki se kaže na različne načine: lahko so verbalno ali fizično nasilni, razburjeni, možno je tudi neprimerno spolno vedenje, nesodelovanje in urinska inkontinenca.
V začetni fazi je bolezen včasih težko prepoznati, še posebno če so prisotne tudi druge kronične bolezni, kot so npr. srčno popuščanje ali možgansko-žilne bolezni, oziroma če bolniki jemljejo zdravila, ki imajo neželene učinke na živčevje (antiholinergični stranski učinki). Tudi podatki, ki jih bolnik da zdravniku, so zaradi motenj spomina, zaznav, zanikanja bolezni itd. pogosto nezanesljivi. Za pravilno ocenjevanje stopnje bolezni podatke nujno potrebujemo od svojcev ali skrbnikov bolnika. Proti koncu poteka bolezni so bolniki mutasti, negibljivi, inkontinentni, neodzivni, kar se kaže kot trajno vegetativno stanje. Najpogosteje umrejo zaradi okužb ali srčnih bolezni. Pričakovana doba preživetja je 8 do 12 let.
Zdravljenje Alzheimerjeve bolezni
Ob čedalje večjem znanju o Alzheimerjevi bolezni na vseh stopnjah se razvija tudi vedno več možnosti za zdravljenje. Poleg zdravil je zelo pomembna prilagoditev okolja za take bolnike (npr. jasne oznake na vratih in drugih objektih, ki jih bolnik uporablja, dovolj svetlobe v kopalnici ipd.) ter izobraževanje in informiranje svojcev in skrbnikov.
Za zdravljenje AB imamo trenutno na voljo zdravila, ki jih s skupnim imenom označujemo inhibitorji acetilholinesteraze ter modulator glutamatnih receptorjev. Vsa so dokazano učinkovita predvsem v upočasnitvi poteka bolezni, le redko pa je prišlo tudi do izboljšanja že prizadetih kognitivnih funkcij. Preizkušali so tudi druga zdravila, predvsem tista, ki delujejo na oksidativni stres – povečano nastajanje prostih radikalov v telesu – (npr. vitamin E), estrogensko-progesteronsko nadomestno terapijo, protivnetna zdravila, zdravila za zniževanje ravni holesterola v krvi itd., vendar se nobeno ni pokazalo za učinkovito. O učinkovanju ginka (Ginko biloba) so mnenja še vedno različna.
Pri zdravljenju moramo biti pozorni tudi na druge bolezni, predvsem okužbe, saj se stanje zaradi njih lahko akutno poslabša. Zato jih je nujno prepoznati in zdraviti. Prav tako je pomembno zdravljenje nevropsihiatričnih simptomov, kot so depresija, halucinacije, blodnje, motnje spanja.
Ker je delo s takimi bolniki težko, je v celostni obravnavi bolnikov z AB nujno potrebno tudi izobraževanje in informiranje svojcev ter osebja, ki dela s takimi bolniki, saj psihološko podporo pogosto potrebujejo prav oni. V Sloveniji obstaja izobraževalni program Spominčice ter skupine za samopomoč.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 30, februar 2009.
