Pred dnevi se je v Osaki na Japonskem končalo svetovno prvenstvo v atletiki. Predstava odlične atletike in vrhunskih dosežkov, tudi slovenskih. A žal je že nekaj tednov pred odhodom na Japonsko slovensko javnost prizadela žalostna novica, da je bila Jolanda Čeplak, naša atletinja svetovnega formata, pozitivna na kontroli dopinga, kar ji je odvzelo letalsko karto za Japonsko. Ugibanja, da (vrhunskega) športa brez dopinga ni, so postala spet glasnejša. O tem, ali je resnica res tako mračna, smo se pogovarjali s predsednikom Komisije za antidoping pri Atletski zvezi Slovenije (AZS), doc. dr. Tadejem Malovrhom. Izredno simpatičen in zgovoren strokovnjak s področja dopinga je razložil, kaj je doping in zakaj ga športniki, tudi tako imenovani rekreativci, množično uporabljajo
Pogovor s predsednikom Komisije za antidoping pri Atletski zvezi Slovenije (AZS), doc. dr. Tadejem Malovrhom.
Kaj je doping?
Doping je uporaba zvijače, s katero športnik doseže boljše rezultate, kot bi jih sicer, in mu daje prednost pred tekmeci na nepošten, zahrbten način. Največkrat gre za uživanje prepovedanih in pogosto škodljivih substanc, s katerimi telo doseže večjo zmogljivost.
Kdo opravlja nadzor nad dopingom?
V Sloveniji ga izvajajo Komisije za antidoping panožne športne zveze ali olimpijskega komiteja Slovenije (OKS), v določenih primerih pa tudi pooblaščene mednarodne inštitucije (Svetovna antidopinška agencija – WADA , svetovne panožne zveze), ki vzorce pošljejo WADA. Ta ima svoje akreditirane laboratorije po vsem svetu, ki opravljajo analize vzorcev na prisotnost substanc iz liste prepovedanih substanc in metod, ki jo vsako leto pripravi WADA. O izidu kontrole WADA obvesti nacionalno športno zvezo.
Ali so v kontrole dopinga zajete vse športne panoge?
Ne. Kontrole dopinga opravljajo le tiste športne panoge, ki odkrito želijo v svojih vrstah »čiste« športnike, saj je le takšen šport pošten do vseh tekmovalcev. Športne panoge različno strogo obravnavajo listo prepovedanih substanc in metod ter imajo različen pristop do same izvedbe kontrol in tudi sankcioniranja kršitev. Med njimi zagotovo vodita kolesarstvo in atletika. Atletika je kraljica športa, zato si toliko bolj prizadeva za športno igro, torej brez dopinga, ki ga tudi zelo strogo kaznuje.
Kako poteka kontrola dopinga?
Kontrole so lahko napovedane ali nenapovedane, vedno pa gre za pregled vzorca urina. Zaradi različnih nevarnosti, ki jih lahko povzroči vbod igle v žilo, se doping le redko ugotavlja v krvi. Športnik si med številnimi lončki v sterilnem ovoju za oddajo urina naključno izbere svojega, da bi se izognili obtožbam, da je bilo kar koli v njem nastavljenega. Nato urin iz tega lončka zlije v dve steklenički, skupaj sterilno zaviti, ki ju spet izbere sam. Ena steklenička nosi naziv A in šifro, druga B in šifro. To sta tako imenovana vzorca A in B, šifra pa onemogoča, da bi laboranti vedeli, za katerega športnika gre. V testiranje gre najprej vzorec A. Če je ta negativen, se zgodba konča. Če pa je vzorec A pozitiven, ima športnik pravico zahtevati testiranje vzorca B. Če je ta pozitiven, se šteje, da je športnik pozitiven, da je torej užival prepovedane substance. Če pa je test B negativen, je končni sklep, da je športnik »čist«, torej ni dopingiran. Naj poudarim, da vedno velja rezultat vzorca B, ne glede na rezultat vzorca A.
Urin se oddaja pred člani komisije, pa še to na natančno določen način. Ne morete si predstavljati, kako spretne zvijače športniki izumljajo v želji, da bi oddali »čisti« urin. Člani komisije in športnik so seveda vedno istega spola.
Lahko športnik kontrolo dopinga zavrne?
Če športnik kontrolo dopinga zavrne, se avtomatično šteje, da je kontrola pozitivna.
Kaj se zgodi, če je test pozitiven, kakšne so sankcije?
Športnik dobi začasno prepoved nastopanja na tekmovanjih takoj po znanih rezultatih vzorca A oz. po rezultatih vzorca B, če ga je zahteval. Nato je treba športnika zaslišati, da se pridobi čim več podatkov, ki koristijo pri izdaji sklepov. Ti vplivajo na odločitev disciplinskega organa, ki odloča o višini kazni za kršenje protidopinških pravil. Čas prepovedi je odvisen od pravil v posamezni športni panogi in seveda od vseh preostalih zbranih podatkov, ki lahko včasih kazen tudi omilijo in celo ovržejo.
Katere kemične substance so najpogosteje zlorabljene v dopinške namene?
Ogromno jih je, zagotovo pa je med aerobnimi športniki najbolj »priljubljen« eritropoetin ali EPO. Bolj problematične so kombinacije različnih substanc, saj neželeni učinki na zdravje zaradi vzajemnega delovanja niso dobro poznani, predvsem pa je možnih kombinacij nešteto. Zato je včasih tudi težko dokazati, da je v urinu najdena prepovedana substanca, saj je laboranti, če gre za kakšno povsem novo »pogruntavščino« dopinga, ne poznajo. Brez dokaza pa ni obsodbe! Pogosto se misli, da športniki substance uživajo samo za vzdržljivost, vendar je njihova uporaba mnogo širša. Nekateri športniki potrebujejo druge veščine, npr. trenutno moč ali eksplozivnost, drugi spet izredno koncentracijo, agresivnost. Uživajo, kar pač potrebujejo glede na svojo športno zvrst, in ne sme nas presenetiti, če bomo nekega dne brali na primer o dopingiranem šahistu.
Obstaja lista prepovedanih substanc, ki jasno opredeljuje, kaj je prepovedano v določenih športnih panogah, katere substance so prepovedane ves čas, katere na tekmovanjih, katere v času priprav in podobno. Listo vsako leto objavlja WADA. To je zelo obširna tema, zato bralce vabim k obisku spletne strani www.atletska-zveza.si ali www.wada-ama.org, kjer lahko najdejo dokumente v zvezi z dopingom. Naj še dodam, da športniki nedovoljene substance uživajo predvsem v času priprav, med tekmovanji pa bistveno manj.
Kaj je eritropoetin?
Eritropoetin (angl. Erythropoietin; EPO) je telesni hormon, ki regulira nastajanje eritrocitov v telesu, zlasti ko iz različnih razlogov začne zmanjkovati aerobne kapacitete krvi. EPO se uporablja v medicini za zdravljenje določenih bolezni, pri katerih se pojavlja ali izraža slabokrvnost (anemija). Zaradi vloge, ki jo ima pri nastajanju eritrocitov in s tem tudi pri vlogi oskrbovanja tkiv s kisikom, so začeli uporabljati EPO tudi športniki, zlasti tisti v aerobnih športih. Taka uporaba eritropoetina pri športnikih je prepovedana in sodi med t. i. krvni doping. Pri uporabi EPO se poveča količina eritrocitov v krvi, poveča se torej aerobna kapaciteta, posledično pa tudi aerobne zmogljivosti športnika.
Kje je meja med zdravilnim učinkom eritropoetina in dopingom? Katerim bolnikom se predpisuje eritropoetin?
Mislim, da je meja zelo očitna. Tisti, ki so zdravljeni z EPO, so večinoma v zelo slabem zdravstvenem stanju in težko prenašajo vsakodnevne fizične napore. Tisti pa, ki zlorabljajo EPO, so že v osnovi vrhunsko pripravljeni športniki, ki se ukvarjajo z ekstremnimi fizičnimi napori, zlasti tistimi v aerobnih športih; namen zlorabe je le še povečati sposobnost premagovanja takšnih naporov. Takšna zloraba EPO pa vodi do neželenih učinkov, ki so škodljivi zdravju. Naj omenim samo povečevanje gostote krvi, kar je dodatna obremenitev za srce in pomeni veliko tveganje za nastanek krvnega strdka in posledično nastanek kapi. Zaradi teh neželenih učinkov je preminil že marsikateri športnik. Pri zlorabi EPO pa v telesu nastajajo tudi protitelesa proti EPO, ki inaktivirajo EPO lastne produkcije, to pa vodi v slabokrvnost.
Kakšni so učinki eritropoetina na fizične zmogljivosti športnika in za koliko se poveča njegova vzdržljivost?
Tako EPO kot druge substance seveda vplivajo na zmogljivost športnikov, zato jih tudi uživajo. EPO povečuje aerobne zmogljivosti, kar pomeni, da se ob naporu pozneje zadihamo in imamo pozneje »musklfiber«. Za koliko se poveča vzdržljivost, moč, koncentracija itn. posameznika, pa je odvisno od njega samega, torej od tega, kakšno genetsko predispozicijo ima, koliko je treniral, kako se prehranjuje, koliko prehranskih dodatkov je zaužil in v kakšni kombinaciji. To je prava znanost, vse je izredno individualno, predvsem pa, kot sem že poudaril, o vsem tem še veliko premalo (uradno) vemo.
Kaj se zgodi, če športnik poda razumen odgovor na pozitiven test, kot so višinske priprave, spanje v dušikovih hišah ali hipoksičnih šotorih (to so znani načini, ki sprožajo izločanje naravnega eritropoetina v telesu)?
Takrat se upoštevajo še mogoče fiziološke prilagoditve pri človeku, individualne posebnosti športnika, rasa, iz katere izhaja. Če to ni dovolj, pa se upošteva še osebna zgodovina testiranj in, ne nazadnje, če gre za fiziološki fenomen, se predlaga ponovitev takšnega stanja pod pravo kontrolo. Če je vse v prid športniku, se ga oprosti ali pa se upošteva izjemne okoliščine.
V primeru Jolande Čeplak je bil pozitiven le eden test od treh. Zdaj jo čaka zaslišanje. Kaj, če se izkaže, da le ni bila dopingirana? Ali je športnik upravičen do kakšne odškodnine, saj je prizadet tako njegov ugled kot tudi finančno stanje? Kot vemo, se je glavni sponzor Čeplakove takoj umaknil.
Javnost, torej mediji, pa tudi sponzorji, če hočete, za pozitiven izid kontrole dopinga zvedo šele, ko je potrjen vzorec B. To pomeni, da je potrjeno, da je športnik užival prepovedane substance. Sponzorji se takrat res največkrat zelo hitro umaknejo. V konkretnem primeru sta bila oba vzorca enega odvzema pozitivna, je pa res, da so Čeplakovi kar trikrat v nekaj dneh izvedli nenapovedano kontrolo, dvakrat urinski vzorec, enkrat krvnega. Pozitiven je bil vzorec urina druge nenapovedane kontrole. Odškodnina za športnika pa je nov proces, ki ga lahko sproži športnik za nastalo škodo in poteka na civilnem sodišču.
Ali lahko nacionalna atletska zveza zaščiti svoje atlete pred nenapovedanimi kontrolami in ali to nekatere zveze na tihem počnejo? Nemogoče je spregledati, da so npr. ameriški atleti izjemno redko izpostavljeni doping kontrolam.
Ne, to ni mogoče, vsaj za AZS lahko to potrdim. Nacionalna zveza pošlje prek OKS vzorce urina WADA in rezultati pridejo od tam. Do takrat tudi mi ne vemo, ali so naši atleti kar koli uživali ali ne. Verjamem, da tudi druge zveze in športne panoge delujejo na enak način.
Znana je akcija španske policije, imenovana Puerta (vrata), v kateri so sledili zdravniku Eufemianu Fuentesu. Domnevalo se je, da predpisuje EPO številnim športnikom najrazličnejših športnih panog. Akcija je "odnesla" veliko kolesarjev, med njimi Jana Ullricha in lanskega zmagovalca Gira d'Italia Ivana Bassa. Fuentes je izjavil, da so bili vpleteni tudi drugi športniki, npr. tenisači in nogometaši.
Je kaj novega in zakaj se v tej aferi govori le o kolesarjih, nič pa o drugih športnikih?
Kot sem že omenil, so res ravno atleti in kolesarji najbolj izpostavljeni doping kontrolam, zato so bili najverjetneje tudi tu največje »žrtve« prav oni. Moram pa vas popraviti – zdravnik Fuentes ni predpisoval receptov za EPO, temveč recepte kot formule za uživanje kombinacij najrazličnejših substanc, ki so še bolj učinkovite za športnike. Z njimi je seveda zelo dobro služil. Zagotovo ima bogato znanje s področja kemije, farmacije in medicine, saj sestaviti tovrstne formule nikakor ni preprosto. Škoda le, da je to počel v tako nemoralne namene. Kako se je zgodba dokončno razpletla, pa ne vem.
Ali danes vrhunski šport brez dopinga res ne obstaja več?
Vrhunski šport brez dopinga je danes, pravzaprav že vrsto let, vprašljiv. Žal se tudi v športu vse vrti okoli denarja in od športnikov se res izredno veliko pričakuje. Kot kaže, več od človeške sposobnosti še tako dobrega športnika. Seveda je res, da so tudi športniki do sebe izjemno zahtevni, hočejo vedno boljše rezultate in zato pogosto brezglavo posegajo po različnih substancah, ki so prepovedane in največkrat škodljive. Vsi, ki se vrtimo v športu, predvsem pa športniki sami, premalo vemo o teh stvareh, zato so tudi posledice včasih katastrofalne, tudi smrtne. Pogosto gre za poskuse, domneve, kaj uživati in kako, vprašljive so kombinacije substanc. Prosim vas, napišite z velikimi črkami – športnikom manjka znanja, pogrešamo dobra izobraževanja!
Vse glasnejše so govorice, da je doping, predvsem uživanje eritropoetina, vedno bolj razširjen tudi med rekreativci, ki niso podvrženi doping kontrolam. Kakšen je vaš pogled na to?
Bom odgovoril kar z vprašanjem – kje pa je razlika med rekreativnim in profesionalnim športom? Discipline so enake, zlasti če govorimo o teku, kolesarjenju, smučanju … Nagrade so v obeh primerih denarne, konkurenca pa je tudi vse ostrejša. Zaskrbljujoče je, da je doping med tako imenovanimi rekreativci še bolj razširjen. Uživanje substanc je, tudi zato, ker ni kontrol, še veliko bolj nenadzorovano in pogosto v večjih količinah. Najbolj zagrizeni športniki, predvsem tisti, ki se ukvarjajo z body buildingom, fitnesom, imajo tudi do 1000-krat presežene vrednosti določenih substanc, ki so za normalno delovanje telesa še sprejemljive. Končal bi z mislijo, da je šport kot užitek, ne pa odvisnost, pri kateri brezglavo treniramo in uživamo vse, kar nam pride pod roke, za zdravje in dobro počutje edini pravi način zdravega in polnega življenja – vsaj pri tako imenovanih rekreativcih.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 14, september 2007.
