Okužba s HIV se je z razvojem protiretrovirusnih zdravil in novih strategij zdravljenja spremenila od hitro potekajoče, na smrt obsojajoče bolezni v kronično obvladljivo bolezen. Današnji režimi zdravljenja so zelo učinkoviti, prijazni do bolnikov in jim omogočajo čedalje večjo kakovost življenja. V letu 2008 je bilo v Sloveniji prepoznanih 48 primerov novih diagnoz okužbe s HIV, 11 okuženih je zbolelo za aidsom, kar je še vedno relativno malo v primerjavi z večino držav Evropske unije.
Vseeno ti podatki podcenjujejo dejansko stanje, saj je prepoznavanje okužb odvisno predvsem od obsega testiranja. V letu 2008 je bilo tako testiranih le 1,5% prebivalstva Slovenije, kar je precej manj od številnih drugih evropskih držav. Če okužbo s HIV odkrijemo pozno, smo zamudili priložnost za pravočasno in praviloma uspešnejše zdravljenje, s tem pa je tveganje zgodnejšega razvoja aidsa in smrti zaradi te bolezni višje.
Način prenosa HIV
HIV je v večjih količinah prisoten v krvi, spermi, vaginalnih izločkih in materinem mleku. V telo vstopa le neposredno ob vnosu okužene tekočine v kri (injiciranje, krvaveča rana) ali preko sluznic. Sluznice so tiste površine človeškega telesa, ki so rdeče, tople in vlažne. Nahajajo se v očeh, nosu, ustih, v nožnici in na glavici penisa. Skozi nepoškodovano kožo HIV ne prehaja.
HIV in nosečnice
Na otroka se HIV lahko prenese, vendar je verjetnost prenosa med samo nosečnostjo izredno majhna (10 %). Večina otrok se okuži med porodom (75 %) in po porodu z dojenjem (15 %). Zato so pomembni ukrepi za zmanjševanje verjetnosti okužbe. Ti so:
- zdravljenje nosečnice s protivirusnimi zdravili (ne v prvem trimesečju),
- protivirusna zdravila med porodom,
- carski rez,
- zdravljenje novorojenčka s protivirusnimi zdravili takoj po rojstvu in
- hranjenje z nadomestki materinega mleka (dojenje prepovemo).
Z uvedbo vseh predpisanih ukrepov se verjetnost prenosa HIV z matere na otroka zniža na manj kot 2 %.
Transfuzija
HIV je virus človeške imunske pomanjkljivosti. Povzroča obolenje, ki ga imenujemo AIDS oziroma sindrom pridobljene imunske pomanjkljivosti.
Slovenija je obvezno testiranje za HIV vse s krvodajalskimi akcijami pridobljene krvi in krvnih derivatov uvedla med prvimi državami v srednji Evropi in svetu, že leta 1986. Okužen ali le sumljiv odvzem krvi se takoj odstrani in zavrže. Kljub vsem ukrepom pa obstaja minimalna možnost za prenos HIV s transfuzijo, zaradi diagnostičnega okna (1 mesec). To je obdobje, ko testi prisotnosti okužbe v krvi še ne zaznajo. Verjetnost za prenos okužbe s HIV preko transfuzije v Sloveniji ocenjujejo na en primer v 20 letih, vendar potrjenega primera od leta 1986 še ni bilo.
Zdravstveni delavci in HIV
Najpogostejši vzrok prenosa HIV pri delu so poškodbe (npr. vbod z iglo). Verjetnost okužbe je odvisna od številnih faktorjev: količine krvi v igli, koncentracije virusa v krvi, globine rane in krvavitev, ter se giblje okoli 1 na 3000 primerov (0,33 %).
Prva pomoč v primeru vboda je iztiskanje in spiranje rane s tekočo vodo (10 min.) ter uporaba antiseptika. Čim hitreje je treba uvesti profilaktično zdravljenje s kombinacijo protiretrovirusnih zdravil (PEP) za 1 mesec.
Razmnoževanje in vpliv okužbe na imunski sistem
Po vstopu HIV v telo se virus pritrdi na občutljive celice, zlasti limfocite, makrofage in celice mikroglije, ki imajo receptorje CD4. Pri procesu pritrjevanja sodelujejo koreceptorji. Prav odkritje koreceptorjev je pomagalo razložiti, zakaj se nekateri posamezniki kljub večletni pogosti izpostavljenosti virusu (npr. prostitutke) ne okužijo s HIV. Imajo namreč okvarjen genski zapis za koreceptor in jih ne morejo izdelovati. Zato virus ne more vstopiti v celico in do okužbe s HIV ne pride.
Izvor virusa HIV
Človeški virus imunske pomanjkljivosti (HIV) je soroden opičjim virusom imunske pomanjkljivosti (SIV). Vsa zbrana odkritja in raziskave napeljujejo na misel, da so bili ravno šimpanzi izvor virusa HIV, prenos bi se lahko zgodil med lovom na šimpanze ali med hranjenjem s surovim šimpanzjim mesom, možen bi bil tudi prenos med medicinskimi eksperimenti. Prve najdbe virusa pri človeku segajo v leto 1959, torej je virus med nami že več kot 50 let.
Znotraj celice virus sprosti RNK, encim reverzna transkriptaza jo prepiše v dvovijačno DNK. Ta potuje v jedro, kjer jo encim integraza vgradi v celični genom in celica postane trajno okužena. Vgrajeni virus se nato neprestano razmnožuje s pomočjo celične polimeraze. Razmnoževanje HIV poteka predvsem v limfatičnih organih, kjer prihaja do aktivacije in razmnoževanja limfocitov. Iz okuženih celic se tako dnevno sprosti več milijard novih virusov. Ob tem pride do množičnega propadanja limfocitov T, kar postopoma izčrpa imunski sistem. Sprva je propadanje imunskega sistema neopazen proces in človek se še dolgo po okužbi počuti dobro. S časom pa imunski sistem vedno bolj slabi in organizem postane bolj dovzeten za številne okužbe in rakava obolenja, ki vodijo v smrt.
Pogostejši simptomi, ki se sčasoma lahko pojavijo pri okuženih, so: izguba telesne teže, suh kašelj, ponavljajoča se vročina in nočno potenje, huda utrujenost in izčrpanost, povečane in boleče bezgavke, dolgotrajna driska … Vendar pa so ti simptomi lahko povezani tudi s številnimi drugimi obolenji.
Potek okužbe s HIV
Po primarni okužbi s HIV človek ne zboli takoj. Lahko mine celo več let pred prvim zapletom, ko zdravniki posumijo na okužbo s HIV. Med tem časom se okuženi lahko počuti popolnoma zdravega. Kljub temu pa v svojih telesnih tekočinah (kri, sperma, vaginalni izločki in materino mleko) prenaša HIV na druge osebe, že od prvega dne okužbe dalje.
Običajno pa človek kmalu, 2-6 tednov po okužbi, zboli za akutnim HIV sindromom (AHS), ki pa ga tako laiki kot zdravniki pogosto spregledajo. Simptomi AHS so največkrat podobni gripi (bolečine v mišicah, zvišana telesna temperatura, povečane bezgavke, bolečine v požiralniku, glavobol …). Okuženi praviloma v krvi še nimajo specifičnih protiteles, zaradi česar je diagnoza okužbe težja. Je pa sam virus v tem obdobju prisoten v izredno velikih koncentracijah, zato je možnost prenosa okužbe izredno velika. Bolnik po nekaj tednih praviloma popolnoma okreva.
HIV se NE prenaša pri vsakdanjih stikih:
• pri bivanju v istem prostoru,
• s kašljanjem,
• pri rokovanju,
• pri souporabi pribora,
• na javnih straniščih,
• v bazenih in
• pri poljubljanju ...
AHS sledi klinično asimptomatska faza, ki traja v povprečju 8-10 let. Okuženi je brez kliničnih znakov in simptomov bolezni in je kljub temu, da njegov imunski sistem popušča, na zunaj popolnoma zdrav. Znotraj telesa pa virus ne miruje, ampak se aktivno razmnožuje v limfatičnih organih in uničuje celice CD4. Koncentracija virusa v krvi je majhna, vendar bolniki okužbo lahko prenašajo naprej. Protitelesa v krvi so prisotna ves čas. Kljub asimptomatski fazi je zelo pomembno spremljanje zdravstvenega stanja okuženega, na podlagi katerega se odloča o pričetku protiretrovirusnega zdravljenja ter zaščitnega zdravljenja proti oportunističnim okužbam.
Več let (8-10) po primarni okužbi se pri polovici okuženih pojavijo prvi znaki oslabljenega imunskega sistema (simptomatska faza). Pojavijo se oportunistične okužbe: posebne oblike drisk, pljučnic, posebna obolenja živčevja. Pojav teh bolezni definira aids. Aids je torej zadnja faza v poteku okužbe s HIV. Stanje obolelega se slabša, poleg oportunističnih okužb se pojavijo tudi rakave bolezni, hudo hujšanje, nevrološki zapleti in bolnik umre povprečno leto in pol po postavitvi diagnoze aidsa. Pomembno je poudariti, da to velja le za tiste, ki jih ne zdravimo. Prav zato je odločilnega pomena testiranje za okužbo s HIV, saj le tako lahko začnemo s pravočasnim zdravljenjem.
Zdravljenje
Cepivo
Raziskave na področju uspešnega cepiva za HIV potekajo že vrsto let. Žal vse kaže, da zelo učinkovitega cepiva še nekaj časa ne bo, saj ima virus številne podtipe, ki se stalno spreminjajo in prilagajajo, kar predstavlja glavno težavo pri odkrivanju zaščitnega cepiva.
Zdravila
Zdravila, ki bi v telesu lahko uničilo HIV in tako popolnoma ozdravilo okuženega, še vedno nimamo. Virus se namreč vgradi tudi v dolgoživeče spominske celice CD4, ki postanejo skladišča virusa. Ta ob prenehanju uživanja zdravil predstavljajo izvor virusov, zato je temelj uspešnega zdravljenja predvsem bolnikovo sodelovanje in vsakodnevno uživanje zdravil. Imamo pa vedno več zdravil, ki preprečujejo razmnoževanje HIV v telesu in s tem napredovanje bolezni. Pravimo jim protivirusna (protiretrovirusna) zdravila.
Testiranje
Okužbo s HIV lahko dokažemo le s testiranjem. Testirati se je mogoče pri svojem osebnem zdravniku, na infekcijskih oddelkih, v zavodih za zdravstveno varstvo in zavodu za transfuzijo. Testiranje je zaupno in brezplačno, saj se v celoti krije iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja. Nekatera testirna mesta omogočajo tudi anonimno testiranje. Dodatne informacije o mestih za testiranja so na voljo na spletni strani virus.dsms.net.
Poznamo več skupin protiretrovirusnih zdravil. Prva so začeli uporabljati že leta 1987. To so bili nukleozidni zaviralci reverzne transkriptaze (NRTI), ki zavirajo encim, nujen za vgradnjo virusa v celično DNK in s tem razmnoževanje virusa. Od leta 1997 so v uporabi novejša zdravila, nenukleozidni zaviralci reverzne transkriptaze (NNRTI), ki prav tako vplivajo na ta encim, a z drugačnim mehanizmom kot NRTI. Proteazni inhibitorji (PI) zavirajo encim proteazo, ki je vključen v dozorevanje HIV. Za razliko od NRTI in NNRTI deluje PI tudi na celice, ki so že dalj časa okužene, in upočasnjuje dozorevanje virusnih delcev. Četrta skupina zdravil so zaviralci prehajanja HIV v telesne celice. V peto skupino spadajo zaviralci koreceptorjev, ki so pomembni za vezavo virusa na telesno celico. Zadnja skupina pa so zdravila, ki zavirajo encim integrazo in s tem vgradnjo virusne DNK v gostiteljevo DNK.
Začetek zdravljenja je odvisen od klinične slike bolnika, koncentracije celic CD4 in količine virusa (virusno breme). Kot začetno zdravljenje se ponavadi uporablja kombinacija treh protiretrovirusnih zdravil. Splošno ime za kombinacijo več protiretrovirusnih zdravil je »zelo učinkovito protiretrovirusno zdravljenje« (Highly Active AntiRetroviral Therapy – HAART). 
Uspešnost zdravljenja pa se spremlja z rednimi kontrolami koncentracije celic CD4 in virusnega bremena. Monoterapija je neprimerna in neučinkovita, ker se hitro razvije odpornost na zdravilo, tako da to postane neučinkovito in neuporabno za bolnika.
Hkrati se priporoča zaščita bolnika pred oportunističnimi okužbami, kot so: tuberkuloza, toksoplazmoza, pljučnica, infekcije črevesa … Priporočljivo je tudi cepljenje proti virusnemu hepatitisu B, proti pnevmokoknim okužbam, okužbam, povzročenim s Haemophius influenzae tipa b, in vsakoletno cepljenje proti gripi.
Redna uporaba zdravil je nujna. Prekinjanje zdravljenja povečuje možnost razvoja odpornosti HIV na zdravila. Pomemben je tudi vpliv navzkrižne odpornosti, kar pomeni, da posameznik, ki postane odporen na določeno zdravilo, ki ga uporablja, pogosto razvije odpornost na sorodna zdravila iz iste skupine. S tem pa se možnost zdravljenja hitro in močno zmanjša.
Preventivni ukrepi
Temelj preventive predstavlja sistem ABCD: A – abstinenca (brez spolnih odnosov) oziroma vzdržnost od rizičnih spolnih odnosov, B – bodi zvest (zvestoba med partnerjema in testiranje), C – uporaba kondomov, D – menjava igel in varna mesta za injiciranje nedovoljenih drog.
Zlato pravilo varnega obnašanja: Ne dovoli, da KRI, SPERMA, NOŽNIČNI IZLOČKI, MATERINO MLEKO pridejo v stik s tvojo KRVJO ali SLUZNICAMI.
Pospešeno je tudi razvijanje novih preventivnih metod (mikrobicidi, preventivne tablete, diafragme, zaščita pred genitalnim herpesom, obrezovanje moških), ki pa okužbe ne preprečujejo, ampak v določenem odstotku zmanjšajo verjetnost prenosa HIV.
Mikrobicidi so kemična sredstva (v obliki gelov, krem, vložkov, obročkov …), ki se uporabljajo lokalno v nožnici ali rektumu in lahko uničijo virus HIV ter s tem preprečijo prenos okužbe. Veliki so obeti pri razvoju protiretrovirusnih zdravil, ki bi se uporabljali lokalno na sluznicah spolovil. Novost so tudi kemični kondomi, oralna zdravila, ki jih zaužijemo pred izpostavitvijo možni okužbi z virusom HIV (pre-exposure prophylaxis). Številne raziskave so pokazale, da lahko obrezovanje moških zmanjša prenos virusa za 61 %. Pomembno je tudi zdravljenje genitalnega herpesa, saj razjede na sluznicah spolovila za trikrat olajšajo prenos HIV. Vsekakor pa med preventivnimi ukrepi ne smemo pozabiti na testiranje za okužbo s HIV in ustrezno strokovno svetovanje.
PROJEKT VIRUS
Projekt VIRUS je največji javnozdravstveni projekt, ki deluje v okviru Društva študentov medicine Slovenije. Glavni namen projekta je posredovanje znanja in motivacija k varni in zdravi spolnosti ter preventiva pred širjenjem spolno prenosljivih okužb, s poudarkom na problematiki HIV-a in aidsa.
Temeljna dejavnost projekta so delavnice vrstniškega izobraževanja na temo varne in zdrave spolnosti, ki potekajo na osnovnih in srednjih šolah. Za ustrezno strokovno izobraženost prostovoljcev poskrbi vsakoletno šolanje STOP HIV/AIDS.
Projekt VIRUS je organiziran v sodelovanju s strokovnjaki na področju ginekologije, epidemiologije, mikrobiologije, diagnostike ter zdravljenja spolno prenosljivih okužb. Velik del projekta je tudi organizacija aktivnosti ob 1. decembru, svetovnem dnevu boja proti aidsu. Na številnih informativnih točkah prostovoljci projekta VIRUS delijo tiskane brošure z informacijami, kondome in rdeče pentljice. Tako poskušajo problematiko širjenja epidemije aidsa približati najširšemu krogu ljudi. Ob vsem delu pa je seveda poskrbljeno tudi za zabavo – Kondom party in Gverila akcija, v okviru katerih študentje pripravijo potreben material in okrasijo Ljubljano v rdeče. Akcija se zaključi z velikim tradicionalnim koncertom v centru Ljubljane. (virus.dsms.net)
AIDS ne izbira … TI lahko!
