Očitno ne. Spet je za nami 1. december, ko zaznamujemo svetovni dan boja proti AIDS-u. In čeprav mislimo, da o tej zahrbtni bolezni vsi že vse vemo in da je vsakoletno ponavljanje enih in istih opozoril in nasvetov nepotrebno, dejstvo, da stanje še zdaleč ni rožnato, ostaja in nič ne kaže, da bo kmalu bolje. Niti približno še ne vemo vsega; tistega, kar vemo, pa očitno ne jemljemo dovolj resno. Pandemija okužbe z virusom HIV in aidsom se še vedno širi. Na svetu je okuženih z virusom HIV ali obolelih za aidsom že 40 milijonov ljudi, od tega 2,3 milijona otrok, njihovo število pa je vsak dan večje.
5. junija leta 1981 so zdravniki v tedenskem glasilu ameriškega centra za nadzor in preprečevanje nalezljivih bolezni opisali prve primere okužbe z aidsom. Od takrat je zaradi aidsa umrlo že več kot 25 milijonov ljudi. Samo leta 2006 se je z njim okužilo 4,3 milijona ljudi, 2,9 milijona – od tega 380 tisoč otrok – pa jih je zaradi aidsa umrlo. Najbolj prizadeta je podsaharska Afrika, kjer živi 63 odstotkov vseh okuženih ljudi, tam pa živi tudi 12 milijonov otrok, ki so zaradi aidsa osiroteli.
Od leta 1986 do leta 2006 je bilo po podatkih Inštituta zavarovanje zdravja RS v Sloveniji prepoznanih skupno 320 primerov okužbe s HIV; 130 okuženih oseb je že zbolelo za aidsom, med njimi pa jih je 76 umrlo. V letu 2006 so v Sloveniji odkrili 33 novih primerov okužbe s HIV, 30 moških in 3 ženske.
Še enkrat od začetka – da bomo to, kar vemo, jemali resneje …
Kaj je aids in simptomi aidsa
AIDS je skupek bolezenskih znakov in simptomov, ki pomenijo zadnjo fazo okužbe z virusom HIV. Virus človeške imunske pomanjkljivosti (angl. Humman Immunodeficiency Virus, okrajšano HIV) napade celice imunskega sistema. Svoj genetski material vgradi v celice, ki potem ne morejo več normalno delovati. Virus uniči predvsem tiste celice, ki so pomembne za odpornost proti nalezljivim in rakavim boleznim. Predvsem so prizadeti limfociti T, pa tudi druge celice, ki imajo na svoji površini receptorje CD4, posebne beljakovinske molekule, ki pomagajo pri vdoru virusa v celico. Osebe, okužene s HIV, so lahko od osem do deset let brez vsakršnih simptomov, vendar lahko virus kljub temu prenašajo na druge osebe. Med tem časom, ko ni nobenih simptomov, virus slabi in uničuje imunski sistem, dokler ne nastopi AIDS. Bolezenski znaki so zelo različni: povišana telesna temperatura, povečane podkožne bezgavke, izpuščaji, dolgotrajne driske, kašelj, hujšanje, utrujenost, kožne spremembe, izguba teka, pljučnice, motnje v delovanju osrednjega živčevja itd. Potek okužbe z virusom HIV lahko razdelimo na več faz, ki pa niso nujno vse izražene. Okužba s HIV se večinoma konča s smrtjo. Človek, okužen s HIV, navadno ne umre zaradi HIV, temveč zaradi drugih okužb, ki napadajo zaradi HIV oslabljeno telo.
Zdravljenje aids-a
Zdravila, ki bi okužbo pozdravilo, še niso odkrili. Prav tako še ne poznamo cepiva, ki bi jo preprečilo. Bolnikom so na voljo le zdravila, ki infekcijo zavirajo in upočasnjujejo njeno napredovanje v aids. Protivirusna terapija zavre reprodukcijo virusa HIV v telesu. Kombinacija več protiretrovirusnih zdravil, imenovana visokoaktivna antiretroviralna terapija (HAART), je zelo uspešna, saj pomaga, da se imunski sistem spet začasno "postavi na noge" in poveča število T-limfocitov.
Kako se virus HIV prenaša in kako ne
Dokazano je, da se HIV prenaša le s krvjo, semensko tekočino, z vaginalnimi izcedki in materinim mlekom.
Najpogosteje se virus HIV prenaša z nezaščitenimi spolnimi odnosi z okuženo osebo. Virus se prenaša s stikom okužene telesne tekočine ali izločkov s sluznicami, ki so v zadnjiku, nožnici, sečnici, očeh, nosni votlini in ustih. Tveganje je največje pri analnih spolnih odnosih in manjše pri vaginalnih. Tvegani so tako nezaščiteni heteroseksualni kot homoseksualni odnosi.
Virus HIV se lahko prenaša s transfuzijo krvi (ali tkiv in organov), če so bili darovalci okuženi z virusom HIV, ali z rabljenimi iglami (tvegamo vedno, kadar uporabljamo isti pribor pri okuženi in zdravi osebi, npr. ko gre za intravenozno vbrizgavanje drog, piercing, tetoviranje, akupunkturo).
Virus HIV se lahko med nosečnostjo prenese z matere na otroka, doječa mati pa lahko otroka okuži tudi z mlekom.
HIV se ne prenaša s fizičnimi kontakti, npr. z objemanjem in dotikanjem, s prijemanjem krožnikov oz. drugih predmetov okuženega ali uporabe stranišča po tem, ko ga je uporabljal okuženi. Tudi z znojem ali prek komarjev okužba ni mogoča.
Testiranje
Okužbo z virusom HIV lahko odkrijemo s preiskavo krvi že 4 do 12 tednov po okužbi. Po treh mesecih so protitelesa proti virusu HIV prisotna pri 95 % bolnikov, po šestih mesecih pa že pri 99 %. Kdor je ravnal tvegano, bi moral opraviti testiranje po treh in znova po šestih mesecih, kar velja tako za moške kot za ženske.
Kje se lahko testiramo na HIV
Testiranje na okužbo s HIV poteka na različnih mestih po Sloveniji. Testiranje je lahko anonimno ali neanonimno, brezplačno ali s plačilom. Vsa testirna mesta ne omogočajo anonimnega ali brezplačnega testiranja. Testiranja izvajajo na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja Kliničnega centra v Ljubljani, na Zavodu za transfuzijo v Ljubljani, v vseh splošnih bolnišnicah po Sloveniji ter na območnih Zavodih za zdravstveno varstvo.
Za konec …
Z virusom HIV se res ne moremo okužiti kar tako mimogrede, kar pa ne pomeni, da nam ni treba biti previdni. Tveganje za okužbo s HIV lahko znatno zmanjšamo z varno spolnostjo – torej če imamo stalnega spolnega partnerja in uporabljamo kondome. Kondom je še vedno edina zaščita pred okužbo z virusom HIV in drugimi spolno prenosljivimi boleznimi. Okužbo s HIV lahko preprečimo tudi z uporabo sterilnih igel in drugih inštrumentov.
Izogibati se je treba postopkom prebadanja kože, kjer se uporabljajo nesterilni inštrumenti in celo večkrat uporabljeni inštrumenti za enkratno uporabo, na primer pri prebadanju ušesnih mečic ali drugih delov telesa, tetoviranju in akupunkturi. Tveganje je večje v okoljih, kjer je okužba s HIV pogostejša. Mnogokrat je vzrok za hitro širjenje okužb s HIV tudi souporaba pribora (igel, brizg) pri injiciranju med uživalci nedovoljenih drog.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 17, december 2007.
